Prava ljubezen in dušni mir

Bliža se konec leta in čas je, da se zazrem v preteklo leto in naredim inventuro. Prišla si ti, mala deklica, naš mali angelček, s teboj porodniška, čudoviti čas povezovanja, s teboj, prenova občutka moje ženskosti, saj sem že drugič mama, razporeditev moje pozornosti med oba otroka ter borba v iskanju časa za intimo z možem, "us-time". Ni lahko. Ob bolnih otrocih, neprespanih nočeh, vsakodnevnih opravkih, moževim delom, se med naju prikrade utrujenost, včasih frustracija in misli se podajo na začetek najine ljubezni. Ko sva bila še sama, kraljevala v najinem stanovanju, ob nedeljah zavita na kavču in uživala. Kako močno se je takrat čutila toplina, ljubezen med nama. Ljubezen v zakonu zori od tistega močnega, intenzivnega, gorečega občutka, povezanosti na začetku in ob poroki, do mirnega občutka zavedanja enosti, utrjenega v varnosti, pri nama sedaj oplemenitenega z najlepšima možnima dodatkoma- dvema prečudovitima otrokoma, ki sta čudovita mešanica naju obeh skupaj. Starejši z mojim videzom in karakterjem, a bolj senzitiven na počutje očita, mlajša bolj očkova, a se midve bolj začutiva. Močno čutim,kot je rekel moj mentor Gostečnik, da prvi otroci nosijo v sebi bolj očkov nezavedni svet, njegova občutja, drugi so bolj senzitivni na maminega, na njene vsebine (tretji na njun partnerski odnos in kompromis, četrti je družinski otrok- skrbi za vezi v družini, edinčki na oba.Če se starša ne kregata, se toliko bolj kregajo otroci). Seveda pridejo momenti, ko si želiva poustvariti spet tiste momente, močna, intenzivna čustva zaljubljenosti, in takrat ko le moreva med nama zagori v polnem plamnu. Vendar si želim, da bi bilo momentov več, pa se zavedam, da je to le značilnost tega obdobja, ki je zaradi dveh tako majhnih otrok, bolj naporno.
Vsak ima svojega zavetnika, nekoga, kateremu se priporočiš, ko imaš težave. Moja zavetnica je Marija. Vsako leto v devetdnevni pripravi na božič, pri maši spremljamo po temni cerkvi s svečkami Marijo, kot bi jo spremljali v njeni pripravi na porod, na rojstvo sina. Letos sem se na prigovarjanje prijateljice tudi sama odločila, da jo tudi mi, njen kip, sprejmemo v naš dom za en dan in eno noč. Hvala, prijateljica, s svojimi nežnimi nasveti mi tako velikokrat pomagaš, pa sploh ne veš. Kako zelo sem jo potrebovala, sem začutila šele zvečer, ko sem ob njenem kipu prižgala najino poročno svečo. Pridružila se nam je tudi moja mami in tako sem imela ob sebi eno božjo in svojo zemeljsko mati, poleg tega pa sem tudi sama mati. Vsaka od naju je v naročje vzela enega mojega otroka in izmenično sva brali o Mariji, spis o tem zakaj je (še) Bog potreboval mater (pa jo mi ne bi ;) Ganilo me je. S kipom sem v naš dom prinesla zaščito, občutek miru, še večje domačnosti, povezanosti s svojo materjo ter s svojo materinsko stranjo, ženskostjo, tudi v zakonu. Marija mi je ta večer pomagala razmišljati in kasneje v pogovoru z možem razumeti, da prava ljubezen za vse življenje ni bučna, (no, včasih pa tudi ;) ampak večino časa nežna, tiha, potrpežljiva, dobrotljiva. Ne išče svojega, ni bahava, ampak skromna. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice (kot nama je že mami prebrala iz Svetega pisma v berilu na najini poroki). Hvala sv.Marija,moja zavetnica, za ponovno povrnjen dušni mir in osveženo zakonsko povezanost. Upam, da tudi ti, bralec,bralka najdeš svojo pot do notranjega miru, sreče, ljubezni, zadovoljstva v tem božičnem času. Za konec pa še moj najljubši citat iz Svetega pisma (paše za božično branje ;)
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.  In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Miške

Moj sin pravi: "Pa pridejo miške, pa pa,pa konec pravljice." Najlepše ljubkovalno ime in najbolj kljut ime za našo punčko. Nobeno drugo ga ni moglo prekositi. Sploh pa si je naša mala sama izbrala ime, kot sem že pisala v prejšnjih blogih. Kot ime: luštna, simpatična, drobcenega obrazka z nagajivim nasmeškom, prava mala lepotička, a mirna s čudovito pomirjevalno energijo. Pravi balzam za mamico. Kot pravijo vse mamice: pri drugem otroku gre vse hitreje in zato hitro pišem ta blog, da ne pozabim lepih stvari. Punčka, hčerka moja, čudovita si, potrpežljiva, spiš cele noči že od 14. dneva starosti dalje, skoraj nič ne jokaš. Že pri 8ih mesecih (ko to pišem) posnemaš veliko gibov, gest in ponavljaš zloge, kot je pa-pa-pa (in pri tem pomahaš z rokico (že od 7.meseca dalje), ma-ma, ga-ga-ga, ko ti mami da ljubčka tudi sama cmokaš z ustnicami in se ti to luštno zdi, ker jih potem dobiš še več. Že 2 meseca samostojno sediš in se že nekaj časa vzpenjaš po pohištvu in stojiš. Včeraj pa je bil poseben dan, saj si prvič svojo dudo dala očitu in se prvič peljala v nakupovalnem vozičku. To je bilo luštno! Edino, kar mi je hudo, je da imaš očitno pljučka malo slabše razvita in si že pri pol leta začela kasirati vse bacile, ko je šel bratec v vrtec. Sedaj že več ali manj tri mesece kašljaš in ti teče iz noska. In pri 7ih mesecih si že pričela dobivati ventolin. Ko bi vsaj lahko kaj naredila, da bi bila zdrava. Ampak tudi to bo minilo. Ko bratec pride v sobo, se ti razsvetli obraz, tako si ga vesela, pa čeprav je včasih grob do tebe, vidim, da te ima zelo rad in da bova z možem imela še težave, ker bosta taka kompanjona. Ko me ni v sobi zraven, se z bratcem ves čas nekaj smejeta in bratec ti že posodi igračke in ti daje grozdje za jest, ter te ves čas kliče: "Miša, pridi hitro!" Všeč mi je, da si, drugi otrok, tako miren in naše življenje je ena sama uživancija. Sploh zdaj, ko sem še 2 meseca na porodniški sama s teboj, in to pišem iz postelje, zraven pa spiš ti. Vesela sem, da veliko spiš in bom zdaj lahko uredila še tvoj prvi album. Hvala, ker si tako prečudovit otrok! Rada te imam!

Cuccurucucu Paloma

Koliko časa človek rabi, da se resnično dobro počuti v svoji koži? Sprijaznjen s svojo preteklostjo, sedanjostjo, najverjetnejšo prihodnostjo, zadovoljen s svojim telesom, osebnostjo, delom, življenjem? Za trenutek biveliko ljudi odgovorilo, da se, vendar da ta trenutek traja daljše obdobje? Pri meni se je to zgodilo sedaj, da so se stvari končno poklopile. Da se je moja preteklost srečala z mojo sedanjostjo. Moji geni z mojo samosvojnostjo. Da sem vsem in vsemu iz preteklosti odpustila, resnično ozavestila, da se je resnično vse v moji preteklosti dogajalo z namenom in da je točno tako moralo biti, dobro in slabo in tisto nekaj vmes. Vedno sem bila nekakšen trmast upornik brez razloga ( prav takšen kot je danes moj sin- ha, vse se vrača, vse se plača, a ne oči? ;) in ker so bili moji starši deloholiki, sem si sama prisegla, da moji otroci ne bodo trpeli pomanjkanja moje bližine in pozornosti na račun čistega stanovanja, in niso, a sem bila sama zelo nezadovoljna in nervozna, ker nisem živela v takšnem redu in čistoči, kot bi si želela. Če mi je oči govoril, da obešam deke na teraso, kot bi tukaj živeli cigan', sem jih nalašč. Potem sem postala mama, a bila še nekaj časa otrok po vedenju. Upornica. In imela še enega otroka. In še vedno v celoti ne dojela, da sem mama. Sedaj vem, da delam stvari zase in svojo družino, kakor si bom postlala, tako bom ležala. Poznam zelo dobro svojo preteklost in preteklost mojih staršev in starih staršev. Bolj sem jo spoznala ravno v zadnjem letu in sedaj razumem. Sprijaznila sem se. Umirila. Postala ne le ženska, temveč ženska v stiku s seboj, s svojimi koreninami in okoljem. Sedaj vem in občutim, kako mi vsi predniki nudijo zaščito iz onostranstva, kako me podpirajo. Razumem kako trdo so garali, da so mi omogočili vse to, kar sem in imam danes. Hvala vam za to! Hvala za vse sanje, ki ste si jih upali sanjati zame in za tiate, ki ste jih upali sanjati šele zame. Hvala za podporo in ljubezen, pa čeprav je bila včasih zakamuflirana v taki obliki, da je takrat nisem prepoznala, zdaj jo. Saj veste, čisto stanovanje, čista duša, čiste misli. Odšla je vsa krama, prišla je lepota, čistoča, red, mir. Končno se v svojem domu počutim resnično domače. Šele ko sem vanj vnesla ščepec preteklosti in veliko svojega osebnega stila (za katerega niti vedela nisem, da ga imam, dokler mi sestra ni razložila, da ga imam in to zelo izdelanega, samo zaupati si moram- hvala, sestrica!), moje najljubše barve peščeno, zlato, breskovo. Sedaj je toplina in je ljubezen in lepota. Dragocena Prijateljstva iz preteklosti obnovljena, ljubezen pa se še kar množi. Hvala vsem, ki ste mi pomagali, da sem postala kar sem in da je moj dom takšen, kot je, predvsem prijateljici za dva čudovita kavča za džabe. Vabljeni na obisk! Aja, kaj ima s tem naslov Cuccurucucu Paloma? To je moment, ko se srečata preteklost in sedanjost- oči je namreč večkrat pel kukurukuku, pa sem šele danes izvedela kako lepa pesem je to, s pomočjo filma 5-letna zaroka, mami je povedala kako rada sta poslušala to pesem, in še naključje(?) z možem kmalu praznujeva 5.obletnico. Oči, saj vem, da si imel pri urejanju doma in zadnjemu naključju ti svoje prste vmes;) cmok!

Čas čustvenega očiščevanja

Kdaj se človek počuti celega, polnega? Takrat, ko je pomirjen s svojo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Tako se počutim sedaj.
V zadnjem času se mi je (in tudi ostalim) dogajalo, da sem se čistila na področju očiščevanja svojih misli, zamer, vezi, žalosti, jeze na ljudi s preteklosti, spoznavala in sprejemala svojo sedanjost in si postavljala nove cilje za prihodnost. Zasledila sem, da tudi veliko astrologov ta čas omenja kot čas očiščevanja.
Zanimivo je, da sploh ni bila zavestna odločitev, temveč se mi je zdelo, da celotno moje bitje kliče po očiščevanju, ne samo moje okolice, našega stanovanja, temveč da si moje telo želi drugačne prehrane, več aktivnosti, moj duh pa misli čistih preteklih vezi, žalovanja, čustev, ki so se nakopičila v mojem telesu.
Opazila sem, da veliko stvari iz preteklosti nisem resnično izžalovala, zato so ta čustva ostala nakopičena v mojem telesu in me delala manj svobodno. Se morda tako počutiš tudi ti?
Naredila sem pregled vseh misli, čustev o preteklosti in želja za prihodnost, ki mi ne koristijo, temveč me zgolj potiskajo navzdol. Nato sem se jim odločila odpovedati. Pustila sem jim stran in sedaj se počutim zares dobro. Odpustila sem ljudem iz preteklosti, da so odšli iz mojega življenja, da so me zapustili na čustven ali fizičen način. Svobodna vse žalosti, jeze, pomirjena s sedanjostjo in prihodnostjo grem v novi jutri. Zavedam se, da so me vsi ljudje iz preteklosti gradili v osebnost, kakršna sem in sem jim za to globoko in neizmerno hvaležna. Vedno bodo ostali moji gradniki in del mene in vsi smo med seboj povezani z Bogom v dušo Zemlje. Kako se človek počuti lahkega, ko odpusti sebi in drugim. Sebi, da si vedno deloval po najboljših močeh in da je bilo to takrat najboljše, kar si zmogel, pa čeprav ni bilo najbolje, drugim, ker so delovali prav tako.
Lepo je zavedanje, da se lahko vsak dan izboljšuješ in rasteš in to je tudi moj ultimativni cilj, vse ostalo so manjši cilji.

Moje vizije

Nekateri jim rečejo tudi videnja, napovedi, intuicija. Sem jasnovidna, a le v zelo omejenem obsegu (še zaenkrat?) Imam vizije, ki napovedujejo prihodnost. Ko sva načrtovala drugega otroka, sem tako en mesec pred zanositvijo videla kako se je punčka stara približno 4-5 let v spremstvu svojega vodnika- varuha, spuščala v moj trebušček od zgoraj in mi z nasmehom rekla: "(njeno ime), tukaj sem!" Videla sem kakšne lase ima, barvo oči, vse! Lahko si zamislite kako mi je bilo, ko sem čez dober mesec izvedela, da sem noseča in celo s punčko! Sploh pa, ker si je izbrala svoje ime sama in ker je imela res take lase in oči- čisto drugačna od bratca! Pa naj še kdo reče, da se duša kasneje spusti v telo embria- jaz sem razločno videla kako se je duša spustila v moje telo że pred spočetjem oz. okrog spočetja. Vem, da nekateri ne verjamete v te stvari, a ko enkrat vidiš te stvari in ti je dano tovrstno znanje, nimaš izbire (vi jo seveda imate, če še niste imeli te izkušnje, lahko mi verjamete ali pač ne). Ko sem se poročila, sem točno videla kako bosta izgledala moja otroka-

Navajanje in preprosta enostavnost vzgajanja

Navajanje. Navajamo se na življenje skupaj, vsi štirje, predvsem pa mi trije, ki smo sami večino dneva. Mami z dvema malima otrokoma, večinoma sama do popoldneva. Na začetku se mi je zdela znanstvena fantastika uspavati starejšega, saj je med tem mala zahtevala pozornost, hrano ali dudo. Moram priznati, da se mi je na momente hotelo kar strgati, ampak zdaj mi je to mala malca. Časa imam, kljub obema malima, sedaj kar preveč. Kar preveč, s tem mislim toliko da bi lahko komot začela malo več migati v smeri ...

Umirjanje življenja

Moj sin in hčerka mirno spita poleg mene in končno imam čas, da spet nekaj napišem, saj me od abstinence že prav srbijo prsti. Naša življenja so zelo pestra ta trenutek. Navajamo se, da smo štirje, v Sloveniji se dogajajo velike spremembe, ki zadevajo tudi mene, očka je zaradi dela večji del dneva odsoten, opazujemo razvoj naše male princeske, soočamo se z obdobjem trme pri ta velikem in mu poskušava z možem dati čimveč pozornosti, da bi bilo čimmanj ljubosumja..
Zanimivo- opažava, da ima sestrico neizmerno rad, kar naprej jo boža, ljubčka, objema, obraz se mu kar razsvetli, ko jo zagleda. Sprememba je v njegovem vedenju do naju, staršev: opazil je, da ko mala zajoka takoj pritečeva in tudi sam probava to tehniko in se potem čudi zakaj njega zaradi dretja kregava, malo pa tolaživa in ji nežno govoriva. Moram priznati, da mi je kar hudo, ker še veliko stvari ne razume in ker tudi midva večkrat njega ne razumeva, a resnično drži, da je otrok v osnovi dober in da s svojim vedenjem samo želi nekaj sporočiti, samo da odrasli prehitro sklepamo da je le trmast.

Natančen opis poroda - Drugi porod

Pa smo jo dočakali. 15. marca je na svet prišla naša deklica, drugorojenka. Občutek sem imela, da bo prišla pred rokom, je pa prišla dva dni po roku. Malo sem se celo psihološko obremenjevala, da bo prišla na 29.2. in imela RD le vsake 4 leta, ali da bi prišla na obletnico smrti mojega očeta. Hvala bogu se to ni zgodilo. Tašča je upala, da bo prišla 8. marca, na dan žena in RD njenega pokojnega očeta, mož si je želel, da pride 10., a meni to ni bilo všeč, ker je takrat praznik mučenikov in ker se mi je zdelo da bo prišla 13. ali 14. No, odločila se je počakati na 15.
Porod je bil hiter in lahek (kakor sploh porod je lahko ;) kot pesmica. V porodno sobo sem prišla par minut čez polnoči, ob 1.36 pa so mi v naročje položili mojo princesko. Prinesla je pomlad.

Druga nosečnost

Moja izkušnja druge nosečnosti je bila še bolj prijetna od prve, čeprav že pri prvi nisem imela skoraj nič nosečniških težav. Proti koncu sem imela le občasne težave z zaprtostjo (skoraj sigurno zaradi prevelike količine čokolade ter tabletk železa), nočnih krčev v mečih (baje pomanjkanje magnezija) ter kakšen neprespan teden pred porodom, ker me je že tako motil trebuh in sem si morala med kolena polagati blazine. V drugi nosečnosti nisem imela te težave, najbrž ker se je moja medenica razširila (vsaj tako sem brala). Je pa res, da sem bila ob poroki (pred nosečnostjo) zelo suha, kakor tudi pred drugo nosečnostjo, ko sem zelo shujšala in sem se zato lahko med nosečnostjo kar veliko zredila, brez da bi mi ginekologinja karkoli rekla (večji ITM kot imaš, manj se lahko med nosečnostjo zrediš). Eden izmed razlogov zakaj sem se med prvo nosečnostjo več zredila je bil, da sem se bala preveč naprezati in sem zelo malo telovadila, največji razlog pa je bil v tem, da sem bila zelo utrujena, kar je bila posledica nižjega pritiska in predvsem pomanjkanja vode in železa. V drugi nosečnosti sem se disciplinirala in pila (malo) več vode, redno jemala svoj železov sirup (veliko manj zapira od tabletk železa) ter predvsem vsako jutro telovadila. Tako da se sedaj, v dobesedno zadnjih dneh nosečnosti veliko bolje počutim, sem polna energije, trebušček je veliko manjši, nisem pridobila preveč kilogramov, najboljše pa je, da se počutim veliko bolj okretna in si čisto do konca lahko sama obujem nogavice in čevlje, pri prvi nosečnosti pa sem v zadnjih parih tednih potrebovala pomoč moža. Opažam pa tudi, da imam v zadnjih tednih več t.i. lažnih popadkov (otrdevanje trebuha- tako se maternica krepi za porod) ter špikanja skozi nožnico (razširanje medenice), zaradi česar upam, da bo porod kratek in lep.

Kako torej poteka moj dan porodniške v pripravi na porod?

Priprava na porod

Moja prva porodna izkušnja je bila precej prijetna, porod se je pričel 2 dni pred prvotnim predvidenim rokom poroda, čeprav so mi ga na UZ zaradi velikosti ploda prestavili na 7 dni prej, je na koncu bolj obveljal prvotni. Pregledi na vsake 2 dni po predvidenem datumu poroda pa se bili zame psihološko in fizično naporni (vožnja z avtom, čakanje v čakalnici, neskončna spraševanja vseh bližnjih in daljnih, če res še nisem rodila in predvsem spraševanje same sebe, če je moje telo zatajilo :( Zaradi tega razloga sem zato 2. vztrajala naj mi ga ne prestavljajo, tudi če bi bil otrok po UZ ponovno večji. Porod se je pričel najprej z lažnimi (t.i. Braxton-Hicksovimi) popadki, torej z neprijetnim, a nebolečim otrdevanjem trebuha ki so se med daljšim sprehodom pojavljali vsake 10 minut in nato stopnjevali v prave popadke (bolečine skozi križ proti jajčnikom), ki so postali vedno bolj redni (od najprej zelo neredni - na 12, pa 7, 2, pa 5, nato na 10 minut..., nakar so po dobri uri in pol postali redni na 5 minut in po 1h in pol rednih na 5 minut sva z možem odšla v porodnišnico). Porod je minil relativno hitro za prvi porod, brez komplikacij in če ne bi bilo umetnih popadkov in vrtenja zaradi dušikove maske (saj nisem pravilno dihala) ter prereza presredka (po mojem predvsem zato, ker nisem nič rekla naj ga varujejo), bi bil po mojem porod čisto drugačna izkušnja. Za podrobnosti beri: MOJO NOVO KNJIGO O CELOVITI PRIPRAVI NA POROD in Natančen opis poroda

Nisem strokovnjakinja na tem področju, a iz moje prvotne izkušnje, prebiranja literature in pogovorov s prijateljicami, ki so tudi že rodile sem se nekaj naučila, kar bi rada delila- morda bo kateri pomagalo: Če bi se torej lahko prestavila v preteklost, bi si pred prvim porodom svetovala:

1. Boljše kot odmisliti porod in si reči:"Bo že prišel ven, tako kot vsi," je temeljita psihološka priprava na porod. Če se ne pripraviš in strah samo odmisliš do poroda se lahko zgodi, da te ob začetku poroda in bolečinah zagrabi panika, v kateri ne sodeluješ dobro s svojim telesom in si lahko zaradi tega bistveno podaljšaš porod. Čeprav ne veš točno kaj si predstavljati pomaga:
- vizualizacija skozi porod- glede na informacije, ki smo jih pridobili (kako se začnejo popadki,kako z dihom umirim popadke, kako se maternični vrat odpira, kako se otrok lepo porodi, veselje po porodu...),
- ohranjanje vitalnosti skozi nosečnost s pilatesom, razgibavanjem, sprehodi, saj pomaga pri porodu (pa tudi veliko porodnic rodi tako, da ob iztisu svoja kolena ujame v svoj komolčni vzgib in sama drži svoje noge narazen in k sebi, kar ni ravno lahko, če ne ohranjaš vitalnosti skozi nosečnost), nato

Porodniška

Življenje in potek dneva sta se mi v zadnjih 2h letih drastično spreminjala. Od tega, da sem imela zase, za partnerja vsak dan skoraj polovico dneva, do prve porodniške, ko sem večinoma počivala, do tega, da sva z malim spala po presledkih vsake par ur čez cel dan in noč. Sedaj, med mojo drugo nosečnostjo mi je izjemno všeč, da je mali že zelo hitro začel spati v svoji sobici celo noč od cca. pol devetih do pol sedmih zjutraj, nato pa se pride pocrkljat in še malo podaljšat spanec v najino posteljo. Tako se mami lahko spočije. Druga stvar, ki mi je izjemno všeč je, da se mali sam zaigra in tako lahko vmes mirno pospravim, skuham, celo gobelin sem se spravila delati.
Je pa mali nekaj posebnega. Že od nekdaj ima zelo močno voljo in večkrat na dan želi doseči svoje in če se takrat razburim, je samo še bolj vztrajen v doseganju svojega cilja. Kadar pa mirno vztrajam pri svojem, ga poskušam umiriti z objemom, božanjem ali pa preusmerim njegovo pozornost, takrat se vda. Poskušam biti dosledna, zavedam se, da je dobro, da če se nekaj odločim, da vztrajam in celo sama sem večkrat presenečena kako se iz hude trme čisto umiri. Ja, mamice večkrat pozabljamo, da imamo posebno moč, mirno vztrajanje pa je prava pot do cilja. Ko svojo notranjost pomirimo, se naši otroci tudi. Všeč mi je biti mama, všeč mi je da lahko svojemu malčku dam tako veliko, sedaj med svojo drugo porodniško pa imava še en mesec čisto zase, preden se nama pridruži še sestrica. Počutim se blagoslovljeno, ko mirno urejam spalni kotiček, perem in likam oblekice zanjo, počasi pripravljam vse kar bom potrebovala v porodnišnici in kar bo(m) potrebovala, ko prideva domov. Čudovito je, ta čudež življenja, ta mali nosek in njene ustnice, ki so se ji zadnjič na ultrazvoku raztegnile v nasmeh, ki me je čisto pomiril- kot tudi dejstvo, da se je punca že obrnila z glavico navzdol in da je z njo in z menoj vse v redu. Mirno čakanje...čudovito...

Prav enako je pri opazovanju razvoja mojega sina, prvorojenca...

Zimske radosti

V preteklosti nisem imela prav nobene potrebe po snegu. Dovolj mi je bilo, da sem šla parkrat na leto smučat, sneg pa naj bo kar na smučiščih, v nižinah ga ne potrebujemo- je bila moja filozofija. A sedaj je mali prinesel spremembo- veselim se dni, ko gremo na sneg, ko se sankamo in uživamo v sončku. Sneg prinese čisto drugačen občutek. Občutek svežine, čas ko narava počiva, mi pa se zabavamo.

Letošnjo sezono zimskih radosti na snegu, smo otvorili z vožnjo z gondolo na Kravavec. Tam smo se sankali, sončili, pojedli joto in polni radosti in prelepih vtisov odpravili v dolino. Nadaljevali smo naslednji vikend z obiskom Zlate lisice, navijanjem za našo Tino in seveda sankanjem v Kranjski Gori. Čudovito je bilo...

Zelo se že veselimo družinskega ogleda gradov in drugih sneženih skulptur v Črni na Koroškem, ki ga bomo združili z namakanjem v toplicah. Tako mi je zima postala zelo všeč, sploh odkar imam tudi dovolj veliko dolgo in lepo belo bundo, ki mi pokrije hitro rastoč trebušček in naju tako s punčko ne zebe ;)