Navajanje. Navajamo se na življenje skupaj, vsi štirje, predvsem pa mi trije, ki smo sami večino dneva. Mami z dvema malima otrokoma, večinoma sama do popoldneva. Na začetku se mi je zdela znanstvena fantastika uspavati starejšega, saj je med tem mala zahtevala pozornost, hrano ali dudo. Moram priznati, da se mi je na momente hotelo kar strgati, ampak zdaj mi je to mala malca. Časa imam, kljub obema malima, sedaj kar preveč. Kar preveč, s tem mislim toliko da bi lahko komot začela malo več migati v smeri ...
magistrske naloge. Preveč, da ne bi imela slabe vesti, če ne bi vsak dan naredila vsaj nekaj malega v smeri pisanja naloge ali pa napisala kakšen članek. Članke pišem vedno v "enem šusu", ko imam še zagon, saj ga ponavadi ne bi dokončala, če ga ne napišem celega naenkrat. Tako nimam več izgovora.
Zanimivo je to, kako mi, če ohranjam v sebi mirnost, spokojnost in zavest o sprijaznjenju s tem, da je trenutno moja naloga popolnoma se posvetiti otrokoma ter njunemu razvoju, tako telesno, psihično, kot socialno. Če pa pozabim na to in zgolj odštevam minute doker ne pride mož, potem gre ponavadi kaj narobe ali pa je starejši otrok veliko bolj naporen.
Moji dnevi potekajo tako, da se zjutraj približno od 6-7ih zbudimo, začetek dneva oznani starejši, sin, ko se v svoji sobici zbudi in začne ponavljati: "Tata, tata, mami, mami..." Ponavadi sem kar precej naspana, saj se mlajša, hčerka, doji ponavadi le dvakrat skozi celo noč, podreva kupčka in zaspi nazaj. Nato očka za sina pripravi zajtrk, sama pa ponavadi najprej preoblečem in skopapam ali umijem hčerko, nato se še sama stuširam. Očka odhiti delat, mi pa počasi pričnemo dan z mojim zajtrkom, od katerega želi del tudi sin. Nato gremo ob lepem vremenu (zahvaljujoč buggi boardu pripetem na voziček) vsi skupaj na sprehod, prižgat dediju svečko na grob, do vrtca in v trgovino. Nato se sin zunaj na klopci igra s svojim voznim parkom vozil, mala večino dneva prespi na svojem naslanjačku na kavču. Če je slabo vreme, s sinom riševa, bereva, gledava iPada, risanke, sestavljava puzzle (btw- mali zna že sam sestaviti večje puzzle, seveda ob mojih navodilih, pa nima še 2 leti). Potem skuham kosilo za vse, včasih se nam ob 12h pridruži tudi oči, ki ima službo zelo blizu. Pojemo, nato pa malega odnesem v posteljico, mu preberem pravljico (ponavadi 3-4) in zaspi za cca. 2 uri. S tem delom imamo še težave, saj je oči malega razvadil, da ga je nosil okrog dokler ni zaspal in sedaj ga navajam na posteljico zadnje 14 dni, kar pomeni, da se cca. 10 minut dere (ne joka, le kriči ali cvili ali se dere iz protesta), kljub vsem zagotovilom, da bom ob njem, nežnemu prigovarjanju, objemanju, držanju za rokico, ipd. Ampak vsak dan je boljše in se že zgodi, da čisto mirno zaspi. Kar je zanimivo je to, da niti uporaba večernega rituala ne pomaga, čeprav zvečer vedno brez problema zaspi in nikdar ne joka, niti se ne dere. Ugotovila sem, da se veliko manj razburjam, če si (predvsem ob visokih notah in ušesa parajočih zvokih) ponavljam: "Ni pomembno kako se mali obnaša, on se še uči in preizkuša, pomembna je tvoja reakcija," - od tebe se mali nauči pomiriti. No, in po tem je tukaj moj čas... Luštno, ne? Kdo bi si mislil!
Popoldan gresta sin in očka večkrat na kolo, včasih pa se jima pridruživa še mala v vozičku in mami na rolerjih- tako smo kar luštna odprava. :) Za vikend gremo vedno nekam. Nazadnje smo bili v petek pri prijateljih, v soboto pa v živalskem vrtu, kjer je bila najboljša stvar- ne žival, ampak mini bager, ki ga lahko za evro sam krmiliš in oči je pri tem še bolj užival od sina, če je to sploh možno. Poleg tega zadnje čase zelo skrbim, da se mali čim več socializira in druži z drugimi otroki, naj si bo to, da gresta kdaj z varuško (ki pride dvakrat na teden po par ur, da si malo oddahnem in imam čas z malo) h kakšnim prijateljem ali se gremo igrat k sosedom ali se druži z ostalimi ob nedeljah na koru ali pa gremo na igrišče.
Moram rečt, da sem prav ponosna na sina, saj se zlo hitro uči in tudi že zna posoditi kakšno stvar za kratek čas, trudi se vzpostaviti prijateljstva (čeprav je še zelo okoren na tem področju- npr. pokaže svoj tovornjak drugim, a ga potem noče posoditi ali pa se vsede čisto zraven kakšnega fantka in ga samo zelo na blizu gleda- prav smešno ga je opazovati ;) zelo hitro se uči nove besede in besedne zveze ter jih zelo lepo izgovarja: npr.: Žoga, muc, tega, lej ga, ni ga, t'akto:, ...
Hčerka že od 14ih dni dalje govori agu, gu, gi, in je zelo komunikativna, rada pa opazuje svoje igračke, ki jih ima nad posteljico, na previjalki, v vozičku. Je pravi cukerček in je nič ne moti, niti če se bratec dere. Hvala, hčerka, ker mi s tem daješ čas, da sem več z bratcem, ki bo že čez par mesecev odšel v vrtec, nato pa bova midve imeli dovolj časa samo za naju...no, mogoče tudi pustiš kakšne par urc na dan mamici za magistrsko, velja? ;)
No comments:
Post a Comment