Pa smo jo dočakali. 15. marca je na svet prišla naša deklica, drugorojenka. Občutek sem imela, da bo prišla pred rokom, je pa prišla dva dni po roku. Malo sem se celo psihološko obremenjevala, da bo prišla na 29.2. in imela RD le vsake 4 leta, ali da bi prišla na obletnico smrti mojega očeta. Hvala bogu se to ni zgodilo. Tašča je upala, da bo prišla 8. marca, na dan žena in RD njenega pokojnega očeta, mož si je želel, da pride 10., a meni to ni bilo všeč, ker je takrat praznik mučenikov in ker se mi je zdelo da bo prišla 13. ali 14. No, odločila se je počakati na 15.
Porod je bil hiter in lahek (kakor sploh porod je lahko ;) kot pesmica. V porodno sobo sem prišla par minut čez polnoči, ob 1.36 pa so mi v naročje položili mojo princesko. Prinesla je pomlad.
Začelo se je tako, da sem imela zadnje 3-4 dni ponoči veliko lažnih popadkov, ki so se eno noč stopnjevali v prave popadke s ščipanjem v jajčnikih, a temu nisem namenjala pozornosti, saj so se do jutra končali. Zjutraj pa sem na pregledu izvedela, da so bili popadki in da sem odprta 3 cm.
Naslednji dan sem se opoldan stuširala z bolj vročo prho in proti poznemu popoldnevu sem imela popadke na 10 minut, vendar niso bili močni, zato nisem še hotela v porodnišnico, vendar pa sta mož in mama vztrajala, da se grem vsaj pogledat v porodnišnico. Mali se je zaigral na vrtu z babico, nama pomahal, ko sva odhajala. Ko sva prispela tja, sem odlašala in zato sva se raje usedla in pojedla večerjo v bližnji restavraciji, se sprehajala, štela popadke. Odločila sem se, da se zapeljeva še domov, vsaj za par ur, nato pa bova videla.
Dala sem spat malega, se pogovarjala z mami in med tem predihavala moje še precej neintenzivne popadke. Ko so si sledili redno na 5-6 minut, okrog 22h sva vseeno odšla v porodnišnico. V čakalnici sva bila tokrat začuda sama. Ob pregledu sem bila odprta le 3 cm in glede na CTG so bili moji popadki še tako šibki, da je slabo kazalo, da bomo kaj kmalu rodili in na moj komentar: "Sem vedela, da bi morala nocoj še doma prespat, ampak so nam v šoli za starše rekli, da moramo, ko bodo redni popadki na 10 minut v porodnišnico," je celo sestra rekla, da to niso pravi popadki, da vsaka ženska ve kdaj so tisti pravi popadki za rodit in da bi najbrž res lahko to noč še doma prespala...sem bila zelo slabe volje, povedala o situaciji možu in se počasi odpravila na klistiranje. Med čakanjem sem se žalostna crkljala pri možu, ker nisem vedela, da bom čez par ur že rodila. Po ponovnem daljšem vročem tuširanju so naju namestili v največjo porodno sobo, kjer je bil tudi kavč. Možu sem rekla naj se udobno namesti, da se bo vsaj še to noč naspal. Ker sva bili to noč tam le dve porodnici, je bila babica takoj pri naju. Najbolj všeč mi je bila njena odločnost, miren glas in to, da mi je natančno razložila in pokazala kako naj predihavam popadke v določeni fazi poroda, razložila mi je moje možnosti glede poteka poroda in sredstvom proti bolečinam. Odločila sem se za porod brez analgetikov, dovolila da mi predrejo ovoje in s tem okrepijo popadke, vendar sem želela, porod brez umetnih popadkov, ali vsaj kolikor dolgo je mogoče. Zdravnica in babica sta upoštevali moje želje. Po predrtju ovojev in odteku plodovnice, ki je bila že obarvana z mekonijem, sta rekli, da še dobro, da smo se takoj odločili za predrtje.
To je bilo malo po polnoči. Popadki so naenkrat postali intenzivnejši in učinkovitejši. Takoj sem bila odprta 6-7 cm in babica je rekla, da bomo imeli akcijo, ne spanja do jutra :) Ker sem bila zaspana, kar nisem bila pripravljena na akcijo, a sem se le pripravila. Ker mi je pasalo dihati globoko s prepono (ob vdihu globoko v trebuh, ob izdihu sem hkrat potisnila trebuh noter in s tem pomagala mali ven) in mi je babica povedala, da moram dihat na kratko, drugače bom hiperventilirala, sva se zmenili da lahko diham z masko, na svoj način. Na začetku sem dihala čez masko dušik, a kmalu mi je dala le še kisik. Mož mi je lajšal bolečine s posebnim prijemom in pristiskom na medenico, kar mi je odvzelo tretjino bolečine, maska in pravilno dihanje z vizualizacijo male, kako gre ven čez kanal pa še tretjino. Mož me je spodbujal, da mi gre dobro, babica tudi. Nekaj časa sem predihavala na enem boku, a kmalu mi je rekla, da bova malo povadili položaj in dihanje za končni iztis. Šla sem v polsedeči položaj, si noge z rokami potegnila k sebi, tako da sem jih ujela v komolčni vzgib, kot je rekla. Povedala mi je, da moram v času iztisnega popadka vdihniti zelo globoko čez usta in nos, nato pa zadržati sapo in pritisniti tako da napnem trebuh, ga naredim trdega. Pritisnila mi je na trebuh, da sem lahko naredila protipritisk. Ob tem moram imeti zaprte oči, tekom popadka naj poskušam čimbolj pritegniti noge k sebi ter z vso močjo vsaj trikrat pritisnit. Že prej sem jo prosila, če mi lahko varuje presredek, zato je rekla, da bova morali narest kompromis in da bom morala iti malo bolj v ležeči položaj, ne toliko v sedeči. Seveda sem jo ubogala.
Nato me je vprašala na kateremu boku mi bolj paša ležat in vedela sem, da misli, da bi bilo dobro, da se še malo obrneva, kar sem ji tudi povedala in spremenila pozicijo na drugi bok, da se je lahko mala hitreje spuščala. Povedala mi je, da čakava občutek, kot bi me tiščalo kakat (to je znak, da se glavca spušča čez kanal, saj imaš drugače prazno črevesje zaradi klistiranja). Začelo me je pritiskati navzdol in tiščati in takrat sem morala po njenih navodilih dihati plitvo in zelo na kratko ter ne še protiskati dokler se ne obrnem v polsedečo pozicijo. Kar nisem mogla verjet, da bom že kar rodila. Naredila sem vse, kot sva prej vadili, moža pa mi je čez na čelo in na mojo željo čez oči dal vlažno krpo, da sem se lahko skoncentrirala samo na iztis in pozabila, da je kdorkoli okrog mene. Zelo dolgo sem zadržala sapo in pritiskala. Enkrat, dvakrat, trikrat. Nasmejan in presenečen pogled mojega moža mi je povedal, da že vidi glavco. Pogledala sem navzdol in videla kako se babica matra, da bi počasi z rokami ogradila glavico, da me ne bi bilo potrebno prerezati. Pri tem težkem opravilu se je kar namatrala, to sem videla. V zadnjem potisku je bila glavica zunaj! In babica me je vprašala, če jo želim pobožati. Bila je tako majhna, nežna in mehka na dotik- tako lep občutek! Pri prvem otroku ga namreč nisem imela prilike pobožati med porajanjem. Potem pa sem še malo pritisnila in porodila še telo. Babica me je motivirala, da naj se maksimalno potrudim, ker imam na voljo le omejeno število popadkov, tako da sem se res potrudila in pritiskala kakor sem največ zmogla. Prav je imela- ko se je mala rodila, mi je zmanjkalo popadkov za posteljico. Še dobro, da je bila čisto spodaj in jo je lahko brez popadka potegnila ven. Fiju!
Kakšno veselje, ko je mala prišla ven! Položili so jo na mizo zraven in čakali smo da zajoka. Prvih 5 sekund je bila tiho, nato je spustila tih glasek, jaz pa sem jo motivirala:"Daj mala, pokaži jim!" in res je nato zajokala. Oddahnila sem si in princesko takoj hotela k sebi. Obrisali so jo in mi jo položili na prsa. Mož je prerezal popkovino, nato so jo za nekaj minut (meni so se zdele celo večnost) vzeli, da jo očistijo, stehtajo, ipd. Mene so spodaj pregledali in mi dali dva lepotna šiva, ker me je mala čisto malo raztrgala. Vrnili so mi jo in takoj sem jo prvič podojila, očka pa naju je slikal in ko jo je dobil v roke, spet potočil nekaj solz od ganjenosti. Čudovito je bilo in kar nisem se nehala zahvaljevati svoji babici za čudovit porod... Zanj sem veliko molila in kar malo me je bilo sram, da nisem zaupala dovolj v božjo in angelsko pomoč, da bo šlo vse tako kot sem si želela, pa čeprav sem ob prihodu v porodno sobo nekako vedela, da bom še pred drugo uro zjutraj že rodila, saj mi je bilo to vedenje dano že takrat. Poleg tega sem tokrat čutila tako lepo prisotnost nekoga ali nečesa- morda je bil moj očka iz onostranstva, Marija, angeli.
Torej, če povzamem: Prvič je težje rodit, ker ne vemo kaj pričakovat in se lahko od strahu zakrčimo in ne sodelujemo, kot bi bilo potrebno, ker ponavadi prvi porodi povprečno trajajo dlje od naslednjih, ker naša medenica še ni toliko razširjena ter morda tudi ker ne uporabimo "trikov" za ojačanje popadkov. Sama sem se odločila, da si resnično želim čim bolj naraven porod, da bom lahko pri sebi in sodelovala s svojim telesom in babico, kot se najbolj da, da bom naredila tako kot bo ona rekla in da bom pritiskala z vso močjo ter tako dala vse od sebe. Ker sem bila že čez rok, sem se odločila, da bom uporabila zelo tople, skoraj vroče tuširanje (kar morda niti ni bila tako dobra ideja, saj je bila mala notri v stiski), ter spolne odnose (po nasvetu ginekologinje) za pospešitev poroda in ojačanje popadkov- oboje je delovalo in ker sem imela popadke že pred dnevom poroda in se je moje telo tako že par dni prej z lažnimi popadki (otrdevanjem trebuha) ter odpiranjem in mehčanjem materničnega vratu pripravil na porod.
Najbolj pomembno pa je, da zaupaš svojemu telesu, saj je ustvarjeno za rojevanje in da se rojstva svojega otroka iskreno veseliš, ker je to resnično čudežno doživetje in takoj pozabiš vse bolečine, ko zagledaš svojega otroka. Preberite si brezplačno še MOJO NOVO KNJIGO CELOVITA PRIPRAVA NA POROD in Srečno!
No comments:
Post a Comment