Priprava na porod

Moja prva porodna izkušnja je bila precej prijetna, porod se je pričel 2 dni pred prvotnim predvidenim rokom poroda, čeprav so mi ga na UZ zaradi velikosti ploda prestavili na 7 dni prej, je na koncu bolj obveljal prvotni. Pregledi na vsake 2 dni po predvidenem datumu poroda pa se bili zame psihološko in fizično naporni (vožnja z avtom, čakanje v čakalnici, neskončna spraševanja vseh bližnjih in daljnih, če res še nisem rodila in predvsem spraševanje same sebe, če je moje telo zatajilo :( Zaradi tega razloga sem zato 2. vztrajala naj mi ga ne prestavljajo, tudi če bi bil otrok po UZ ponovno večji. Porod se je pričel najprej z lažnimi (t.i. Braxton-Hicksovimi) popadki, torej z neprijetnim, a nebolečim otrdevanjem trebuha ki so se med daljšim sprehodom pojavljali vsake 10 minut in nato stopnjevali v prave popadke (bolečine skozi križ proti jajčnikom), ki so postali vedno bolj redni (od najprej zelo neredni - na 12, pa 7, 2, pa 5, nato na 10 minut..., nakar so po dobri uri in pol postali redni na 5 minut in po 1h in pol rednih na 5 minut sva z možem odšla v porodnišnico). Porod je minil relativno hitro za prvi porod, brez komplikacij in če ne bi bilo umetnih popadkov in vrtenja zaradi dušikove maske (saj nisem pravilno dihala) ter prereza presredka (po mojem predvsem zato, ker nisem nič rekla naj ga varujejo), bi bil po mojem porod čisto drugačna izkušnja. Za podrobnosti beri: MOJO NOVO KNJIGO O CELOVITI PRIPRAVI NA POROD in Natančen opis poroda

Nisem strokovnjakinja na tem področju, a iz moje prvotne izkušnje, prebiranja literature in pogovorov s prijateljicami, ki so tudi že rodile sem se nekaj naučila, kar bi rada delila- morda bo kateri pomagalo: Če bi se torej lahko prestavila v preteklost, bi si pred prvim porodom svetovala:

1. Boljše kot odmisliti porod in si reči:"Bo že prišel ven, tako kot vsi," je temeljita psihološka priprava na porod. Če se ne pripraviš in strah samo odmisliš do poroda se lahko zgodi, da te ob začetku poroda in bolečinah zagrabi panika, v kateri ne sodeluješ dobro s svojim telesom in si lahko zaradi tega bistveno podaljšaš porod. Čeprav ne veš točno kaj si predstavljati pomaga:
- vizualizacija skozi porod- glede na informacije, ki smo jih pridobili (kako se začnejo popadki,kako z dihom umirim popadke, kako se maternični vrat odpira, kako se otrok lepo porodi, veselje po porodu...),
- ohranjanje vitalnosti skozi nosečnost s pilatesom, razgibavanjem, sprehodi, saj pomaga pri porodu (pa tudi veliko porodnic rodi tako, da ob iztisu svoja kolena ujame v svoj komolčni vzgib in sama drži svoje noge narazen in k sebi, kar ni ravno lahko, če ne ohranjaš vitalnosti skozi nosečnost), nato

Porodniška

Življenje in potek dneva sta se mi v zadnjih 2h letih drastično spreminjala. Od tega, da sem imela zase, za partnerja vsak dan skoraj polovico dneva, do prve porodniške, ko sem večinoma počivala, do tega, da sva z malim spala po presledkih vsake par ur čez cel dan in noč. Sedaj, med mojo drugo nosečnostjo mi je izjemno všeč, da je mali že zelo hitro začel spati v svoji sobici celo noč od cca. pol devetih do pol sedmih zjutraj, nato pa se pride pocrkljat in še malo podaljšat spanec v najino posteljo. Tako se mami lahko spočije. Druga stvar, ki mi je izjemno všeč je, da se mali sam zaigra in tako lahko vmes mirno pospravim, skuham, celo gobelin sem se spravila delati.
Je pa mali nekaj posebnega. Že od nekdaj ima zelo močno voljo in večkrat na dan želi doseči svoje in če se takrat razburim, je samo še bolj vztrajen v doseganju svojega cilja. Kadar pa mirno vztrajam pri svojem, ga poskušam umiriti z objemom, božanjem ali pa preusmerim njegovo pozornost, takrat se vda. Poskušam biti dosledna, zavedam se, da je dobro, da če se nekaj odločim, da vztrajam in celo sama sem večkrat presenečena kako se iz hude trme čisto umiri. Ja, mamice večkrat pozabljamo, da imamo posebno moč, mirno vztrajanje pa je prava pot do cilja. Ko svojo notranjost pomirimo, se naši otroci tudi. Všeč mi je biti mama, všeč mi je da lahko svojemu malčku dam tako veliko, sedaj med svojo drugo porodniško pa imava še en mesec čisto zase, preden se nama pridruži še sestrica. Počutim se blagoslovljeno, ko mirno urejam spalni kotiček, perem in likam oblekice zanjo, počasi pripravljam vse kar bom potrebovala v porodnišnici in kar bo(m) potrebovala, ko prideva domov. Čudovito je, ta čudež življenja, ta mali nosek in njene ustnice, ki so se ji zadnjič na ultrazvoku raztegnile v nasmeh, ki me je čisto pomiril- kot tudi dejstvo, da se je punca že obrnila z glavico navzdol in da je z njo in z menoj vse v redu. Mirno čakanje...čudovito...

Prav enako je pri opazovanju razvoja mojega sina, prvorojenca...