Saturday, February 12, 2011

NIHANJA IN PRIČAKOVANJA

Kako grozno, da sem spet padla v neko melanholično- depresivno vzdušje, kjub vsej sreči, ljubezni, podpori, ki ju imam v svojem življenju od svojega moža in otročka. Vtihotapi se največkrat na koncu dneva, ko pade mrak. Sploh, če imam občutek, da ta dan nisem dovolj naredila. In res, čez 2 dni imam izpit, pa ne znam še dovolj. Poleg tega imam majhnega dojenčka, in hvala Bogu zelo dobrega moža, da mi ga prevzame za nekaj časa, da se lahko učim. Vendar ali bo dovolj znanja in časa za učenje naslednji dan in pol za 8? Na magisteriju moram dobiti vsaj oceno 8, da sem naredila izpit, kar pomeni, da moram zelo dobro znati. Zadnje 3 izpite sem opravila skupaj s sinkom- v 9.mesecu nosečnosti, zdaj pa me čaka še ta zadnji izpit študija. Rekla sem si, da imam potem dovolj izpitov za eno življenje.

V tako ali drugačno šolo namreč hodim že celih 26 let! In koliko testov in izpitov je bilo to? Hm, se mi ne da računat, sploh glede na to, da je moj zadnji izpit statistika. No, če se komu da računat povprečno številko: 8 let OŠ, 4 leta gimnazije, 4 leta dodiplomca, 2 leti podiplomca, strokovni izpit, izpit za kolo, avto, testi računalništva ob zaključkih tečajev, vsa tekmovanja za Veselo šolo, cankarjeva, vegova, testi ob zaključkih semestrov za francoščino (hvala Bogu le 2 tečaja :) jooooj, a ni bilo dovolj za eno življenje?

Sploh, če vzamete v zakup, da meni te stvari predstavljajo veliko večji stres kot drugim, vsaj meni se tako zdi. Dobro, slednje trditve ne bomo mogli nikdar izmeriti, vendar je res to, da nisem baš dober organizator kar se lastnega učenja tiče- glede ostalih stvari: dogodkov, prireditev, gledaliških predstav, projektov, taborov, no tu sem kot riba v vodi. Obožujem urejati, načrtovati in skrbeti za vse detajle, celo toliko, da sem resno razmišljala, da bi se lotila organizacije porok. Sploh zato, ker sem enostavno nora na poroke. Svoje poročne slike in videe si ogledam povprečno enkrat na mesec in kar ne morem dočakat poroke bližnjih kolegic. Če katera to bere, morate vedeti, da vam iz obzirnosti ne omenjam tega svojega velikega pričakovanja, a na tihem že iščem kakšno slavnostno obleko bi imela na vaši poroki. No, vsaj zaenkrat na žalost ne kaže nič v tej smeri, tako da se imam čas ukvarjat bolj z zaključkom svojega študija, mojo družinico in mojim dragim očetom.

Moje slabo stanje ponoči je zadnje čase zelo povezano z njim. In tudi s pričakovanjem. Vendar tokrat pričakovanje močno negativnega dogodka. Zame. Zanj - odrešujočega. Sprašuje se, ali je njegov angel pozabil njega vzeti s seboj. Mogoče res. Mogoče sem kriva jaz, ker te (še) ne izpustim. Ker študiram. Pa ne statistiko, ampak kako veš kje narediti mejo in si nekomu povedal dovolj v tem življenju? Mislim, da je ne moreš in da te bom morala spustiti in verjeti, da se nekoč spet srečava in si poveva, kar si zdaj ne bova.

No comments:

Post a Comment