V
vsaki preizkušnji se skriva blagoslov. Čas med karanteno je bil kot lakmusov
papir za zveze in družine. Pokazal je, kar je bilo prej skrito, katere zveze so
delovale kot eno in katere so imele težave, hkrati pa je dal možnost družinam,
da se ponovno povežejo. Ko smo že mislili, da nihče na svetu ne more družinam
omogočiti več skupnega časa v tem norem življenjskem tempu, pa je en mali virus
sprožil točno to. Bog zna vse obrniti v dobro. 
Naša družina je takrat hitro vzpostavila novo dnevno rutino. Poenostaviti je bilo potrebno, se prilagoditi. Z možem sva se izmenjevala pri opravilih in kljub temu, da se je večkrat delo za službo, na račun pomoči otrokoma pri delu za šolo, zavleklo v pozen večer, pa smo se resnično imeli lepo skupaj. Ni se nam mudilo v službo in domov, nismo izgubljali časa s prevozi. Kljub temu, da nismo imeli možnosti prejemanja obhajila, pa smo bili večkrat pri maši preko računalnika, bogatejši za redno vsakodnevno prebiranje dnevne božje besede na jutranjem sončku in duhovno obhajilo. Otroka sta ga vsakič nestrpno pričakovala in zelo doživeto sprejemala v svoje srce. Dnevi so nam minevali v skupni peki, kuhanju, druženju. Šport je bil dnevno na sporedu in zunanje dvorišče ter bližnji gozd so bili ogromni blagoslovi, ki smo jih preštevali vsak dan. Uvideli smo, da je to obdobje, kljub vsem preizkušnjam, lahko čas povezovanja, milostni, posvečen čas za družino. Poleg tega smo tudi vzdrževali še bolj pogoste virtualne stike z našimi starejšimi sorodniki, ki so ta čas še bolj potrebovali pozornost. Prevetrili smo lahko tudi naša življenja, naše želje, zanimanja, dnevne rutine. Nam je naš poklic všeč, ga opravljamo s strastjo, z veseljem? Kaj nas veseli? Kako resnično želimo živeti naše življenje?
Ves čas pa je v meni raslo zavedanje, da niso bile vse družine deležne takega blagoslova. Naše molitve za tiste v stiski so se množile. Nikdar tudi v molitvi za družine, bolne, zdravnike in medicinske sestre, vlado, nismo bili po celem svetu tako povezani, kot sedaj. Sprašujem se ali je morda molitev pripomogla k temu, da se je v naši preljubi državi virus pojavljal v manjšem obsegu. Na žalost prijatelji v Srbiji in Italiji niso bili te sreče, tam praktično ni človeka, ki ne bi poznal vsaj nekaj ljudi, ki so se okužili, zelo zboleli ali celo umrli zaradi ali s korono. V tem času se je tudi zares pokazala dobrota premnogih, ki so priskočili ljudem na pomoč s svojimi prispevki, pomočjo starejšim. Med karanteno se je tudi onesnaženost bistveno zmanjšala, naš planet je zadihal, veliko Slovencev je spoznalo skrite kotičke naše prelepe Slovenije. Mnogi so spremenili poklic, pokazali inovativnost s prilagoditvijo posla novi situaciji. Kar nekaj učencev je postalo bolj samostojnih pri delu na daljavo. Predvsem pa se je pokazalo kako bistveno za družino je, kako ravnamo pod stresom ženske, ki smo barometer družine. Če smo me dobro, je cela družina dobro. Če smo znale vsaj malo poskrbeti tudi zase, da je bila naša posoda vsaj malo tudi polna, šele nato samo se lahko v ljubezni tudi razdajale, a ne iztrošile. Res pa je tudi, da je veliko odvisno tudi od tega koliko podpore prejemamo od svojih mož. Kar nam namreč dajejo, znamo žene pomnožiti, pa naj si bo dobro ali slabo. Ali se znamo, kljub težkim razmeram, slabim novicam umiriti in nato umiriti še naše otroke? Tudi učiteljice v šoli bodo z otroki nadomestile učno snov za nazaj, ne bodo pa mogle pozdraviti travm, ki bi jim jih zaradi hude napetosti, živčnosti ali celo agresije doma starši povzročili. Ali se bo naš otrok tega obdobja (ki zna še trajati) spominjal po lepem, umirjenem, skupnem družinskem času z nostalgijo ali se bo spominjal živčne vojne na vsakem koraku, pa je odvisno od nas. Kaj nam pomaga vera, molitev, obhajilo, če sadov miru ne trosimo naokrog, da nas lahko po njih spoznajo tudi drugi.
Morda je ravno to ta čas, ko bomo lahko pokazali, da je naša vera tako močna, da znamo tudi v težkih časih ohraniti mir v duši in vedrost na obrazu, da bomo tudi pri nevernih vzbudili zanimanje za zaklad, ki ga posedujemo, sami pa do njega (še) nimajo dostopa. Včasih pomaga izklopiti televizijo, iti ven, se nadihati svežega zraka, se ponovno spomniti za kaj smo hvaležni (da imamo streho nad glavo, da nismo lačni, da smo zdravi, da imamo družino…) in pozabimo na slabe novice. Prejemajmo zakramente dokler še lahko, vprašanje kako bo v prihodnosti. Potrebno si je pridobiti blagoslova na zalogo.
Bodimo sonce in luč vsakemu na naši poti, pa čeprav zgolj kot prijazen pogled in prijazna beseda izgovorjena čez obvezno masko.
