Predbožična

Tema je. Zunaj. V srcih. Vse še spi. Dan pred božičem. Priprava na najlepši praznik. Rojstvo. Devetdnevnica-maša vsak dan. Check! Opravljeno. Spoved, obhajilo, molitev tudi. V duši pa še tema. Pišem voščilnice. Poskušam priti v "mood" praznika, a ne gre. Stres povsod okrog mene, v meni. Preveč vsega. Vsi bi radi v zadnjih dneh še ta sestanek, še to nujno poročilo, še to, še to...Ne. Dovolj! Ne grem se več tega! Odstopam! Želim mir. Praznik v duši. Mir v meni in okrog mene. Zdaj je 5 zjutraj. Moj čas. Ob jelki sedim in se umirim. Samo še manjša opravila danes, postavljanje jaslic z otroki. Počasi se prikrade mali mir, kot malo dete v srce in ob toplini božičnih lučk rate. Lepo je. Ko je mir v meni. Mame smo barometer v družini. Če je mama dobro, je družina dobro. Mir raste. Praznik v meni. Spet bo Jezus prišel. Nismo sami. Bog je Ljubezen in mir v nas.

Leto, ko preštevamo svoje blagoslove, posvečen čas za družino

V vsaki preizkušnji se skriva blagoslov. Čas med karanteno je bil kot lakmusov papir za zveze in družine. Pokazal je, kar je bilo prej skrito, katere zveze so delovale kot eno in katere so imele težave, hkrati pa je dal možnost družinam, da se ponovno povežejo. Ko smo že mislili, da nihče na svetu ne more družinam omogočiti več skupnega časa v tem norem življenjskem tempu, pa je en mali virus sprožil točno to. Bog zna vse obrniti v dobro.

Naša družina je takrat hitro vzpostavila novo dnevno rutino. Poenostaviti je bilo potrebno, se prilagoditi. Z možem sva se izmenjevala pri opravilih in kljub temu, da se je večkrat delo za službo, na račun pomoči otrokoma pri delu za šolo, zavleklo v pozen večer, pa smo se resnično imeli lepo skupaj. Ni se nam mudilo v službo in domov, nismo izgubljali časa s prevozi. Kljub temu, da nismo imeli možnosti prejemanja obhajila, pa smo bili večkrat pri maši preko računalnika, bogatejši za redno vsakodnevno prebiranje dnevne božje besede na jutranjem sončku in duhovno obhajilo. Otroka sta ga vsakič nestrpno pričakovala in zelo doživeto sprejemala v svoje srce. Dnevi so nam minevali v skupni peki, kuhanju, druženju. Šport je bil dnevno na sporedu in zunanje dvorišče ter bližnji gozd so bili ogromni blagoslovi, ki smo jih preštevali vsak dan. Uvideli smo, da je to obdobje, kljub vsem preizkušnjam, lahko čas povezovanja, milostni, posvečen čas za družino. Poleg tega smo tudi vzdrževali še bolj pogoste virtualne stike z našimi starejšimi sorodniki, ki so ta čas še bolj potrebovali pozornost. Prevetrili smo lahko tudi naša življenja, naše želje, zanimanja, dnevne rutine. Nam je naš poklic všeč, ga opravljamo s strastjo, z veseljem? Kaj nas veseli? Kako resnično želimo živeti naše življenje?

Ves čas pa je v meni raslo zavedanje, da niso bile vse družine deležne takega blagoslova. Naše molitve za tiste v stiski so se množile. Nikdar tudi v molitvi za družine, bolne, zdravnike in medicinske sestre, vlado,  nismo bili po celem svetu tako povezani, kot sedaj. Sprašujem se ali je morda molitev pripomogla k temu, da se je v naši preljubi državi virus pojavljal v manjšem obsegu. Na žalost prijatelji v Srbiji in Italiji niso bili te sreče, tam praktično ni človeka, ki ne bi poznal vsaj nekaj ljudi, ki so se okužili, zelo zboleli ali celo umrli zaradi ali s korono. V tem času se je tudi zares pokazala dobrota premnogih, ki so priskočili ljudem na pomoč s svojimi prispevki, pomočjo starejšim. Med karanteno se je tudi onesnaženost bistveno zmanjšala, naš planet je zadihal, veliko Slovencev je spoznalo skrite kotičke naše prelepe Slovenije. Mnogi so spremenili poklic, pokazali inovativnost s prilagoditvijo posla novi situaciji. Kar nekaj učencev je postalo bolj samostojnih pri delu na daljavo. Predvsem pa se je pokazalo kako bistveno za družino je, kako ravnamo pod stresom ženske, ki smo barometer družine. Če smo me dobro, je cela družina dobro. Če smo znale vsaj malo poskrbeti tudi zase, da je bila naša posoda vsaj malo tudi polna, šele nato samo se lahko v ljubezni tudi razdajale, a ne iztrošile. Res pa je tudi, da je veliko odvisno tudi od tega koliko podpore prejemamo od svojih mož. Kar nam namreč dajejo, znamo žene pomnožiti, pa naj si bo dobro ali slabo. Ali se znamo, kljub težkim razmeram, slabim novicam umiriti in nato umiriti še naše otroke? Tudi učiteljice v šoli bodo z otroki nadomestile učno snov za nazaj, ne bodo pa mogle pozdraviti travm, ki bi jim jih zaradi hude napetosti, živčnosti ali celo agresije doma starši povzročili. Ali se bo naš otrok tega obdobja (ki zna še trajati) spominjal po lepem, umirjenem, skupnem družinskem času z nostalgijo ali se bo spominjal živčne vojne na vsakem koraku, pa je odvisno od nas. Kaj nam pomaga vera, molitev, obhajilo, če sadov miru ne   trosimo naokrog, da nas lahko po njih spoznajo tudi drugi.

Morda je ravno to ta čas, ko bomo lahko pokazali, da je naša vera tako močna, da znamo tudi v težkih časih ohraniti mir v duši in vedrost na obrazu, da bomo tudi pri nevernih vzbudili zanimanje za zaklad, ki ga posedujemo, sami pa do njega (še) nimajo dostopa. Včasih pomaga izklopiti televizijo, iti ven, se nadihati svežega zraka, se ponovno spomniti za kaj smo hvaležni (da imamo streho nad glavo, da nismo lačni, da smo zdravi, da imamo družino…) in pozabimo na slabe novice. Prejemajmo zakramente dokler še lahko, vprašanje kako bo v prihodnosti. Potrebno si je pridobiti blagoslova na zalogo.

Bodimo sonce in luč vsakemu na naši poti, pa čeprav zgolj kot prijazen pogled in prijazna beseda izgovorjena čez obvezno masko.

Darila iz onostranstva

Danes, 15. junija je tvoj rojstni dan, moj dragi oči. Vsako leto se spomnim nate, pa čeprav si odšel v onostranstvo že pred 7mimi leti. Zjutraj sem ze zelo zgodaj hitela na sestanek in ob koncu mi je gospa dala darilno vrečko s kavo in pralinami, Mozart kroglicami, ki jih imam najraje. Na naslednjem sestanku sem od druge gospe dobila prisrčno zahvalo za ves moj trud in bonboniero Merci (hvala ;) Čutila sem, kot bi mi to poklonil ti ob svojem rojstnem dnevu.
Zvečer me mami vpraša, če vem, da je danes tvoj rojstni dan in se samo nasmejem. Povem ji glede daril, nakar mi pove, da se je njej zgodilo enako. Bila je na pevskih vajah in ravno danes se ji je sopevka pred vsemi navzočimi zahvalila za ves njen trud in ji darovala žensko vino.

Pred leti se mi je zgodilo nekaj podobnega. V službi je nekdo izgubil uro, čigar lastnika so iskali mrzlično že 3 tedne, nato pa še jaz povsod. Bila je lepa športna bela ura. Glede na to, da lastnika ni in ni bilo, sem jo želela odnesti v sef, kjer bi čepela najbrž naslednje žnj let. Nakar odprem vrata in pred vrata je od bogvenekje naenkrat priplaval velik napol spuščen helijev rumen balon v obliki smajlija in se nalepil na vrata, kot bi hotel vstopiti. Glede na to, da nikogar ni bilo v bližini, sem se začudila. Nenadoma sem se zavedala, da mi hoče moj pokojni oči nekaj povedati. Kot bi bil balon darilo zame. Bila sem sicer skeptična, a skozi radijske valove v avtu sem nato slišala prelepo pesem o očetovi ljubezni do hčerke. In nato sem vedela. Še danes ne znam pojasniti od kod se je vzel balon. Ampak vem, da imaš zelo dober okus, oči, ki te očitno še po smrti ni zapustil! ;)  

Svoje punce še dolgo po smrti razvajaš, kot si že v času življenja. Če si zaslužil 3 jurje (op. slovenskih tolarjev), si dal enega meni, sestri in mamici, zase pa ti ni ostalo nič. Pa si rekel, saj nič ne rabim, le 30 evrov za malico. Zelo skromen si bil celo življenje in ob misli na to se mi prikradejo solze.

Občutek imam tudi, da mi iz nebes pošiljaš sporočilo, da si z menoj in me varuješ, kadar z neba zagledam snope svetlobe skozi oblake ali ko vidim mavrico (ali dve ;)

Najlepše darilo zate pa je bilo gotovo danes to, da je tvoj vnuček praznoval rojstni dan ravno na tvoj rojstni dan. Vse najboljše dragi oči in lupčka tja v nebesa!

Kaj povprečna mama naredi do 8ih zjutraj

Zvecer gre spat ob 23h, ker ceprav je utrujena in jo večkrat zmanjka na kavču, po tem ko da spat otroke, se zbudi, zlika še ostalo perilo, da prat posodo, preveri če je vse pripravljeno za naslednji dan in gre spat. Vendar se čez nekaj ur že zbudi, da preveri, če so otroci pokriti. Zjutraj jo ob 5ih zbudi pes, ki hoče it ven, nato pa ob 6ih še otroci, ki bi radi gledali risanke. Ko ugotovi, da je brezveze iti nazaj spat, se preobleče in teži otrokom, dokler se končno ne preoblečejo iz pižam. Nato da jest otrokom in psu, da prat perilo, poje zajtrk in pelje psa na sprehod. Po zajtrku spet pospravi, da prat posodo, pospravi otroške igrače in pomije tla. In to vse pred 8. uro zjutraj, ko se končno prebudi mož. Ker mož še počiva v postelji, še malo potelovadi ob glasbi in nadaljuje z likanjem. Včasih so bili vikendi za izležavanje, ko smo bili samski. Zdaj se včasih počutim, da sem bolj utrujena po koncu vikenda, kot med tednom, ker je potrebno pospraviti celo stanovanje, presortirati obleke, katere so jim že premajhne, oprati in zlikati vse perilo, ki ga je že več kot za 6 žeht na teden (ja, kaj čmo, otroc rastejo :S)... hvalabogu, da otroci rastejo, zdaj lahko že pomagajo mamici, vsaj pobrišejo prah, po dolgotrajnem tečnarjenju s strani mamice ali posesajo. Pa če se z možem še zmeniš, da vsaj on da posodo prat v pomivalni stroj in jo otrok nato zloži ven, pa že počas zmagujemo in vikendi niso več taka mora, kot prvih par let ;)

Srečno mamica!

BREZPLAČNO DARILO MOJIM BRALCEM: Prenesi si mojo novo knjigo!

Klikni za brezplačni prenos prvega dela moje nove knjige o pripravi na porod.

Skupaj se pripraviva. :) Hvala za zaupanje.

Pregled leta 2016 in zakaj študij končati pred družino?

Kakšno leto je bilo 2016 za našo družinico?

Polno zaključkov in novih začetkov. JEEEJ NOVA KNJIGAAAA!! :)) 


V začetku leta 2016 nam je avto zbil našo psičko, mešanko med samojedom in haskijem, za katero smo zelo žalovali, vendar so nam konec leta dobri možje prinesli novega dobrovoljnega in umirjenega kužka, mešanca med zlatim prinašalcem in škotskim ovčarjem, ki se je zelo lepo vklopil kot naš 5. član. Kar je res je res- smrt prejšnjega psa preboliš zgolj z nakupom novega, kar so mi rekli kar trije prijatelji in nas spodbudili, da se naša družinica končno spet počuti kot celota.

Eden najpomemembnejših in najbolj stresnih dogodkov za našo družino
je bil moj zaključek magistrskega študija z magistrskim delom.
Ja, bolj stresen od poroda in novega dojenčka! Tako, da vsem priporočam, da svoj študij zaključijo preden si ustvarijo družino ali pa potem, ko so otroci že večji.

nadaljevanje...

Pozdravljeni, vsi moji bralci...
svoje vsebine zdaj redno objavljam na svoji spletni strani http://elanvitalis.si

Hvala, da me berete, berite me še naprej na zgornji povezavi.

Vse dobro!