Thursday, April 26, 2012

Umirjanje življenja

Moj sin in hčerka mirno spita poleg mene in končno imam čas, da spet nekaj napišem, saj me od abstinence že prav srbijo prsti. Naša življenja so zelo pestra ta trenutek. Navajamo se, da smo štirje, v Sloveniji se dogajajo velike spremembe, ki zadevajo tudi mene, očka je zaradi dela večji del dneva odsoten, opazujemo razvoj naše male princeske, soočamo se z obdobjem trme pri ta velikem in mu poskušava z možem dati čimveč pozornosti, da bi bilo čimmanj ljubosumja..
Zanimivo- opažava, da ima sestrico neizmerno rad, kar naprej jo boža, ljubčka, objema, obraz se mu kar razsvetli, ko jo zagleda. Sprememba je v njegovem vedenju do naju, staršev: opazil je, da ko mala zajoka takoj pritečeva in tudi sam probava to tehniko in se potem čudi zakaj njega zaradi dretja kregava, malo pa tolaživa in ji nežno govoriva. Moram priznati, da mi je kar hudo, ker še veliko stvari ne razume in ker tudi midva večkrat njega ne razumeva, a resnično drži, da je otrok v osnovi dober in da s svojim vedenjem samo želi nekaj sporočiti, samo da odrasli prehitro sklepamo da je le trmast.
Primer: prejšnji teden sem kar sama naložila v avto mojo enomesečnico in mojega 21-mesečnika in nas odpeljala na malo razvajanja k tašči in tastu, ki živita dobro uro in pol vožnje stran. Seveda ni šlo gladko. Od začetka sem morala za ta velikega povedati za vsak tovornjak, tovornjak s cisterno, traktor, kombi, ki se je pripeljal mimo kaj točno je, nato sem uživala eno uro blaženega miru, ko sta oba spala, nato pa se je začelo; mala se je v joku zbudila zaradi lakote, mali pa tudi v joku zaradi njenega joka, pomirila sem oba, nahranila njo, pa ni hotela naredit kupčka, jo položila nazaj v lupinco in seveda zaradi njenega joka čez 1 km spet ustavila, ker jo je matralo. končno podremo kupček, gremo naprej, nato pa se je slabih 3 km pred ciljem, ravno na carini začela ponovno jokat- predvidevam, da je bila že sita lupince (kar jo čisto štekam). Hvala bogu se je kljub močnemu joku hitro pomirila in zaspala (kar se pri prvem ni nikdar zgodilo in je vedno moral takoj dobiti kar je hotel ali pa se je drl do konca) in srečno smo prispeli k starim staršem. Ko sem tam zvečer dajala ta velikega spat, je kar naprej kazal v smeri vrat in mislila sem, da trmari, da ne gre spat, potem sem pa videla, da kaže proti stolu na katerem je bil ruzak z leptopom in nekaj rjuh. Odločno sem mu pripovedovala, da zakaj rabi rjuhe in da je to samo ruzak in naj že gre spat, on pa še bolj v jok in obupano kaže tja. Po 15 minutah obupanega joka in kazanja s prstom je končno zaspal, meni pa je šele potem kanilo, da je želel, da bi se usedla na stol poleg njega, kot doma. Joj, moj sladki fant in lekcija zame! Mali je čudovit.
Mala pa tudi. Zanimivo je, da sem se (kot najbrž večina drugih mam), z malo manj pogovarjala, pela in ji predvajala glasbo, ko je bila v trebuhu, saj sem imela veliko dela z malim, in sem imela kar malo slabo vest zaradi tega, saj se zavedam, da se možgani v trebuhu pospešeno razvijajo. Mala je veliko manj brcala v trebuhu in tudi po prihodu na svet je bila bolj mirna, ves čas je spala, svet okrog sebe je ni toliko zanimal. Po 14 dneh po rojstvu pa preobrat- kar naenkrat se je pričela zelo odzivati na moj obraz in igračke obešene nad zibko, se smejati in celo govoriti "agu, gu, gi"! Stara 14 dni! Definitivno vem, da se mali ni tako hitro odzival. Pa tudi, ko jo je patronažna prvič kopala, se ji je na previjalki jokala, jaz pa sem jo nato vzela v naročje in pomirila, čeprav je ona rekla, da bo itak spet jokala, ko jo bom odložila nazaj. A se začuda ni. Zelo dobro ve, kdo je njena mama in prav vesela sem, da jo lahko tako hitro pomirim s svojim glasom, objemom, najlažje pa zaspi ko me gleda v obraz, ko jo zibljem in ji pojem uspavanke. Mali se je večinoma uspaval zgolj pri dojenju.
Po prvih stresnih treh tednih privajanja in hormonskih nihanj tako sedaj zelo uživam doma z obema malima in se zavedam kako veliko jima lahko dam s svojo mirnostjo, kreativnostjo, sproščenim igranjem a tudi z odločnimi mejami. In sedaj že pogumno hodim z malima na obiske, danes pa gremo tudi na plesno Ano v mesto, da proslavimo začetek praznikov, ko bo cela družinica 6 dni spet cele dneve skupaj, starša pa danes spet po dolgem času lahko malo zaplešeta v ritmu salse. Varušk za taka cukra, kot sta naša, mislim, da ne bo zmanjkalo ;)


No comments:

Post a Comment