Kdaj je potrebno otroku začeti postavljati meje? Različni avtorji pravijo različno. Nekateri pravijo, da z ljubeznijo in pozornostjo otroka ne moreš razvaditi, drugi pravijo, da bi otroku morali nekatere meje pričeti postavljati že zelo zgodaj, pri enem letu.
V osnovi sem zelo intuitivna mama. Čeprav sem prebrala kar nekaj "čtiva" na temo vzgoje že v okviru svojega univerzitetnega in magistrskega študija in seveda zanimanja, pa tudi v pripravi na prihod lastnega otroka, se skoraj vedno odločam intuitivno. Zelo čutim potrebe mojega otroka in vidim, da je zanj najboljše, da mu dam tisto, kar v sebi čutim, da je zanj pravilno. V zadnjem času pa se morda preveč obremenjujem z mnenji drugih, meni pomembnih oseb iz moje bližnje okolice, iz katere dobivam veliko različnih pogledov na vzgojo. In čeprav vidim, da so mame, ki se glede ravnanja z otroki in vzgoje pretirano zanašajo na strokovno literaturo, prenapete, ker ne delajo iz sebe in se to, kljub vsemu "pravilnemu" ravnanju odraža na otrokih tako, da so sami zmedeni in inhibirani in kljub temu, da je naš malček najbolj zdrav, zadovoljen malček in se zelo hitro in pravilno razvija, si ne morem pomagati, da bi se sama včasih ne obremenjevala.
Zadnje čase, ko sem že nastopila na delovno mesto in se je mali zaradi ločitvene stiske pričel več dojiti, ponoči zbujati in jokati, se sprašujem ali sem slaba mama, ker mu ne znam postaviti meje in postopoma zmanjševati dojenja. V začetku sem bila mnenja, da bom dojila le 6, 7 mesecev, zdaj, pri enem letu, pa se otrok kljub več kot zadovoljivem hranjenju z gosto hrano, želi veliko preveč dojiti. Včasih se zalotim, da preštejem več kot do 6-krat v enem dnevu! In to kljub vodi, ki jo popije kar nekaj čez dan.
In potem poslušam od sorodnic in nekaterih prijateljic, kako to, da se otrok še vedno po enem letu toliko doji in ponoči ne prespi noči, da pri njih je bilo tako že pri 4-6-ih mesecih. In mi pride do živega, saj sem samo človek.
Brala sem tudi veliko literature na to temo in idealno bi bilo, ko bi nekje po 6.mesecu pričeli počasi ukinjati nočni obrok, ali pa bi otrok ponoči dobil le vodo, a kaj ko pri nas to ne gre. Ponoči se prične dreti kot "jes'har", če ga ne podojim, flaško zavrača in se meče vznak. Pa vedite, da sem precej vztrajen človek in da sva poskušala kljub negovem dretju veliko noči vztrajati, da ne bi dobil nič drugega kot flaško. Samo on je vztrajnejši in se je pripravljen dreti tudi več kot uro.
Obstaja veliko različnih tehnik od tega, da ga večinoma ponoči prevzema mož, do tega, da ga pustiš postopoma vedno več časa časkati, do tega, da ga zamotiš s čim drugim... Saj čez dan to gre. Pomaga, če ga naložim v avto in tako zaspi brez dojenja ali če ga prevzame mož in čez dan uspava. Ponoči pa to ne gre in ga mož ne more pomiriti. Želi mojo bližino in mleko in ne pomaga nič.
Včasih mi pomaga, da si tako sistematično razdelam problem, da ga napišem (kot do delam v tej objavi). Nekje sem prebrala, da naj na list narišem veliko SRCE in ga razdelim na 4 dele, kjer sta zgornja dva: levo- razlogi zakaj bi jaz in desno- mali nadaljevala z dojenjem in spodnja dva: razlogi zakaj bi jaz in mali prenehala z dojenjem. Predvsem pa je pomembno, da se res odločiš za dojenje ali prenehanje in da to narediš z LJUBEZNIJO. Ta tehnika mi je zelo pomagala, da sem resnično videla, da se v meni dogaja le to, da se primerjam z drugimi in da se počutim, da sem slaba mama, ker se moj otrok še toliko doji in ne spi. A vem, da ko sem bila v službi, je mali normalno pil mleko dopoldan in sva se dojila samo, ko sem prišla domov, pred spanjem in enkrat ponoči.
Pomirile so me tudi objave nekaterih podobno obupanih mamic na spletnih forumih in dve moji prijateljici, ki imata sami ena 5 in ena 3 otroke, ki sta sicer zelo dosledni v vzgoji, a sta svoje otroke večinoma dojili do 1,5 ali drugega leta. Rekli sta, da so se nekateri otroci sami odstavili, ko sta bili v drugem tromesečju nosečnosti ali pa sta počakali, da sta se z njimi pogovorili, ko sta bila dovolj stara (npr. 2 leti) in sta razumela. Ker najhuje mi je trenutno to, da mali ne razume zakaj mu kratim svojo bližino in se počuti, da je naredil kaj narobe in se včasih čez dan iz jeze z dlanjo udari po glavi in vidim, da ne razume kaj se dogaja.
Poleg tega zdaj vem, da otroka ne želim disciplinirati na področju, ki ga povezuje z mojo ljubeznijo in bližino. Glede ostalih stvari, ki se jih na primer ne sme dotikati, ker so zanj nevarne, pa sem striktna, mu rečem ne in ga odnesem stran, pa čeprav vsak dan 40-krat. In tu vem, da bom dosledna. Dosledna pa bom tudi glede dojenja, ki ga bom dopuščala, kolikor rabi, čeprav bom poskušala prej narediti vse, da bi ga bilo manj- beri: čez dan skrbela, da bo imel dovolj tekočine, mu dala mleko, ko še ne bo preveč zaspan, ga ne pustila spati popoldan, da bo zvečer bolj utrujen in bo dalj spal.
Oh, te materinske skrbi... ;)
No comments:
Post a Comment