Novorojenček se okrog enega meseca spremeni v dojenčka, ta pa v malčka približno pri enem letu (čeprav bi bilo logično-ko se neha dojiti). Dokler ne govori, kar je šele približno pri 1,5 -2h letih, je njegovo vedenje za starše uganka.Otrok, oz.plod, ima že v trebuhu nekaj značilnih vedenj: brcanje, sesanje prsta, dihanju podobni gibi s pljuči, kot bi vadili za kasneje. Njegovo kolcanje takrat prepoznamo tako, da se nam zdi, kot bi mamo nežno brcal vedno v isto mesto, v enakih intervalih kar nekaj minut. Že v maternici odprejo svoje oči. Vendar nekateri tudi nekaj dni po rojstvu držijo svoje oči bolj zaprte, nekateri (kot naš) pa že ven pridejo radovedni in si ogledujejo vse v svoji okolici. Seveda v svojem dometu, ki je v začetnih dneh le 20 cm, a se njihovo vidno polje hitro veča. Pomembno je tudi, da vemo, da otrok sliši zunanje zvoke že približno v 4.mesecu rasti v maternici in ves čas srka vzdušje (tudi stres) matere, zato je pomembno, da poskušamo (tudi na delovnem mestu) zmanjšati stres in biti čim več časa čimbolj umirjeni.
Novorojenčki najprej z jokom kažejo skoraj vse svoje potrebe: po hrani (oz.pijači-kar je v začetku oboje mleko), znake utrujenosti, da mu je vroče ali ga zebe, željo po telesni bližini. Vendar je njihov jok drugačen, kadar so utrujeni, kot kadar so lačni ali kažejo nelagodje (opisano v postu Najin dojenček). Mama se razmeroma hitro lahko nauči prepoznavati različne oblike joka. Novorojenčkovo počutje v mami odzvanja in mama njegovo utrujenost čuti kot lastno, zato ga je včasih zelo težko umiriti in uspavati, ker se same počutimo na smrt utrujene. A če se mu takrat damo na razpolago in se potrudimo svoje potrebe malo postaviti na stran, večkrat ugotovimo, da naša utrujenost "čudežno" mine, ko novorojenček (ali tudi kasneje dojenček in malček) zaspi. Vredno je takrat postaviti njegove potrebe pred naše, saj imamo v nasprotnem primeru iz minute v minuto bolj utrujenega otroka in vedno bolj utrujeno in razdražljivo mamo, ki potem vedno težje potolaži, umiri, uspava otroka.
Dojenček na začetku še nima razvitih vratnih mišic, zato je potrebno paziti na njegovo glavico in mu jo podpirati nekje do 3. meseca starosti, vendar naj ima tudi v tem času možnost za krepitev mišic. Slednje se razvijajo in utrjujejo postopoma od vratu navzdol. Najprej obvlada vratne, nato ramenske, pa roke, trebuh in hrbet, nato noge. V začetku so njegovi gibi nekoordinirani in nehotni. Tudi prvi "nebeški" nasmeški niso hotni, zavestno se otrok prične smejati šele okrog 3.,4. meseca. Takrat prične tudi spuščati zvoke, ponavadi: "agu", "gu","g". Postopoma prične obvladovati tudi druge soglasnike: T, D, J, M, B, P, ki jih pri čebljanju kombinira z samoglasniki, največkrat: ta-ta, da-da, ba-ba, pa-pa, kasneje šele ma-ma. Tako, da večina dojenčkov najprej reče tata, kot mama- mamice, brez užaljenosti prosim- je pač tako razvojno, poleg tega je lažje reči tata, kot mama, kar priznajte si! ;) No, seveda pa te "besede" še niso besede, ker dojenček ne razume njihovega pomena. Tam okrog 8.meseca pa že zna reči ma-ma-ma (mam-mam) in tako priklicati
mamo, predvsem kadar je lačen, utrujen ali se je kam udaril. Ostale besede s pomenom naj bi govoril šele okrog enega leta, vendar lahko že prej uporablja npr.: ba-ba za banano ali pa-pa, ko se poslavlja. Mahati pa-pa, pa zna ponavadi okrog 10.meseca.
Motoričen razvoj gre od obvladovanja glavice prek pasenja kravic nekje v 3., 4.mesecu, ko dviguje zgornji del trupa z rokami od tal. Nato tudi sonožno brca z nogami, ponavadi kadar je vznemirjen ali vesel, prej se tudi že obrne s hrbta na bok, s hrbta prek boka na trebuh pa okrog 4. meseca. Takrat, ko se prične obračati je tudi nevarnost, da bi padel s previjalne mize, kavča ali postelje. <!--[if gte mso 9]>
Čudno vedenje se staršem tudi zdi, ko se začne njihov, prej miren dojenček, kar naenkrat kričati na vse pretege, da gre čez ušesa. Zakriči naenkrat ali naglas zacvili, brez pravega razloga in se nato nasmeje (če se ne zasmeje ali če je videti v agoniji, pa je potrebno preveriti, da nima morda vnetja ušes ali kaj podobnega). To obdobje preizkušanja lastnih zmožnosti se prične nekje okrog 5.mesecev in (hvalabogu!) ne traja dolgo- tam nekje do 8.meseca. Nato prične delati velike mehurčke s slino, pri čemer je pravi strokovnjak. Kadar je prijetno ali neprijetno vznemirjen lahko reagira tako, da stisne pesti in stegne okončine ter potegne brado notr, kar je precej smešno, a je normalno.
Od tega, da v začetku svojo pozornost namenja le velikim stvarem- npr. veliki rdeči blazini, tako se njegov fokus pri 6-ih mesecih spremeni v iskanje čim manjših predmetov- gumbov, smetk, drobtin na mizi in kmalu lahko tudi s pincetnim prijemom prime tudi tako male stvari in jih seveda nese v usta. Zato je pomembno, da nekje v 6., 7.mesecu, ko otrok s kobacanjem po vseh štirih obrede že velik del stanovanja, in se že ob večjih predmetih postavlja na noge, pospravimo vse nevarne predmete v njegovem dosegu. V tako majhni starosti je slabše, če mu prevečkrat govorimo "Ne!", saj se potem boji raziskovati. "Ne" naj bo le ob res pomembnih stvareh, drugače ga je bolje dvigniti in preprosto odnesti stran. Z lastnih izkušenj je dobra in enostavna rešitev tudi, da odvijete in odstrnite tudi držala za predale, tako da predalov otrok ne bo mogel odpreti in zapreti, ter si pri tem pripreti prstov.
Dojenček ves čas opazuje vedenje staršev in ostalih okrog njega in ob nasmešku se zasmeje nazaj in se počuti dobro, zato je pomembno, da se poskušamo čim več smejati. Pri starosti 8., 9.mesecev prične oponašati tudi druga vedenja odraslih okrog sebe- ponavlja zloge za njimi, pokaže jezik, če primemo dve kocki in z njima tolčemo, poskuša ponoviti.
Skozi razvoj dojenček stalno spreminja način izražanja svojih potreb: od joka do mlaskanja ali malo "nevrotičnega" smejanja, ko se želi dojiti in mencanja oči, ko je zaspan. Poleg tega zelo hitro raste in tako bo "rasla" z njim tudi ta objava, kamor bom zapisovala nova in nova vedenja, zato dobrodošli, da se vrnete nazaj pogledat, kako smo zrasli ;)
No comments:
Post a Comment