Saturday, December 17, 2011

Mamičino predpraznično razmišljanje

Najlepše poslanstvo je biti mami. Otrok ti izpopolne življenje in ti da čisto novo dimenzijo. Zapolni ti ga s svojo čisto in močno energijo, s svojo močno voljo, vztrajnostjo, njegov nasmešek vsakič napolne družinsko gnezdece in moje srce z radostjo, ki se je ne da opisati. Srce mi zaigra od veselja in nikdar si ne bi znala prej predstavljati kako se ti pogled na svet spremeni. Prej ti je bilo pomembnih tisoč majhnih detajlov, zdaj mi je vse drugo postransko, le da je on zdrav in se dobro počuti. Ker sem svojega 1. otroka rodila relativno pozno, sem lahko zares videla ta velik preskok. Prej osredotočenost nase, na službo, na študij, na zunanji izgled, na druženja s prijatelji- zdaj je najprej on, potem mož, pa dolgo nič. Mogoče je to samo obdobje in bo kasneje drugače, a trenutno mi je edina pomembna stvar, da sem čim več časa z njim in če me nekaj v mojem dnevu močno razočara, ni pomembno, ker vem, da kmalu pridem domov, ga objamem, se mu posvetim in lahko zagledam svet z njegove perspektive. Sproščenost, igrivost, nasmejanost, vse je tako preprosto. Samo da smo skupaj in da se imamo radi.

Seveda pridejo težji dnevi, ker sem zaradi nosečnosti utrujena, mali včasih zaradi lune, utrujenosti, tudi preveč sladkorja, razdražljiv in takrat mi je tako hudo, ko mi manjka potrpljenja za ukvarjanje z njim, ko včasih povzignem glas, namesto da bi ga v njegovi trmi poskušala zamotit, spremeniti njegov fokus, ko sem jezna nanj ali ko zaradi nosečnosti ne zmorem letati za njim in se kam udari... Takrat se počutim zares slaba mama in hudo mi je, tudi potočim kakšno solzo. A tudi ko je najhuje se spomnim besed moje profesorice iz faksa- dobri starši se skoraj vsak dan počutijo, kot da so slabi ali bi kaj lahko naredili bolje; zares slabi starši pa se ves čas počutijo kot dobri starši, so nekritični do svojega ravnanja, se ne razvijajo in ne pustijo, da bi ob otrocih tudi sami rasli in se učili. Dobri starši pa se trudijo, opazijo kdaj jim spodleti in naslednjič poskušajo drugače, rastejo in se trudijo.

Žal mi je sin, za vse momente, ki bi jih lahko speljala drugače v preteklosti in prihodnosti, in upam, da ti bom lahko najboljša mama, ker si jo zaslužiš.Sploh luštno bo pa čez nekaj tednov, ko bomo spet cele dneve skupaj, uživali v družinskih praznikih in kasneje spet celo leto skupaj.

Sunday, December 11, 2011

Še en dokaz, da zakon privlačnosti deluje

Čudovita sobota. Odkar me trebušček že malo moti pri sedenju, saj mala punčka brca kot za stavo, še sploh rada čakam soboto. Ta sobota je bila pa sploh veličastna.
Kot dobra žena, sem pridnemu možu pustila, da je raztegnil spanec do 9ih, nato pa smo skupaj pospravili stanovanje, saj sta na kosilo prišla tast in tašča. Ker od očijeve smrti večkrat tedensko poskrbim tudi za kosilo za mojo mami, sem se odločila skuhati tudi za njo, nato pa sem se v zadnjem trenutku odločila, da skuham še za sestro in fanta ter ju povabim na kosilo.
Tast in tašča sta prinesla polno daril, uživala v igranju z našim malčkom, med njihovim sprehodom, ko je mali zaspal, pa so oni imeli čas nadoknadit v pogovoru, mami pa pri kuhi.
Prejšnji dan nisem preveč razmišljala kaj bom skuhala, a kot ponavadi znam iz skoraj ničesar narediti super kosilo, kot me večkrat pohvali moj mož, zato tudi zdaj nisem imela težav. Skuhala sem kremno bučkino-cvetačno juho, pečene perutničke z rožmarinom, krompir v kosih s prilogo sladkega zelja ter pripravila mešano solato. Kot druge kuharice, je seveda tudi meni najbolj pomembno, da so jedci zadovoljni s hrano in siti, ko oddidejo od mize, zato sem jim na koncu ponudila še nekaj sladkega in kavico. Nad navdušenimi pohvalami jedcev pa sem bila tokrat še sama malo presenečena, čeprav ponavadi sploh ne dvomim, da mi bo uspelo narediti dobro kosilo. Mislim, da je velik del mojega uspeha (tudi na drugih področjih) povezano z mojo pozitivno usmerjenostjo.

Sunday, November 20, 2011

Prijetna, nežna, topla jesen

Življenje poteka prijetno. Naš 16-mesečnik (leto in 4 mesece je že star- kako gre hitro čas!) že dva meseca samostojno je z žlico (ali brez, če se mu ne da), pri jedi je torej samostojen, razume že imena večine predmetov v svoji okolici, zna oponašati glasove večine domačih živali, zna reči veliko besed, tudi zahtevnejših, kot je Hvala! Razume kaj pomeni biti tiho, najbolj pa uživam, ko ga vprašam kje je "jenčo" (dojenček) in mi privzdigne jopčko in spodnjo majico ter potapka po mojem trebuščku, včasih pa celo nežno nasloni glavico na trebuščka, kaj nežno poje ali pošlje lupčka svoji še nerojeni sestrici. Ja, mislim, da že razume, da je v mojem trebuščku dojenček in JA, DOBILI BOMO PUNČKO! :)

Čeprav jesen ni več topla, je v naših življenjih toplina, veselje in pričakovanje. Da bi naše razpoloženje združili z vremenom, se na megleno nedeljo odpravimo do sončne Postojne na kosilo v naključno nepoznano gostilno. Izberemo Gostilno ob kaminu, ki je ravno ob poti in doživimo najlepše presenečenje. Gostilna ima prelep ambient, veliko sončne svetlobe zaradi oken do tal, obkrožena je s prelepo jaso in ribnikom. Še bolj pa preseneti odlično samopostrežno kosilo s sladico pana coto, kot češnja na vrh smetane pa je živa glasba.

Pojemo odlično kosilo, uživamo ob glasbi, se poigramo v dobro opremljenem otroškem kotičku, se sprehodimo okrog zaledenelega ribnika in preden se odpravimo domov v megleno Ljubljano, se odločimo da se še vrnemo. Lep dan želimo tudi vam!

Thursday, November 3, 2011

Prelomnice

Spletni dnevnik me rešuje, da prelomnice v življenjih naše družinice ne gredo kar tako mimo.
Torej, kot obljubljeno OBJAVA! Ker smo ravno okrog Halloweena in mi je bila slika mumije in način objave nosečnosti zvezdnice zelo všeč, kopiram:
I'M GOING TO BE A MUMMY (again ;) !

Torej, za tiste, ki slučajno še ne veste- naša družinica se bo kmalu povečala na 4 člane, saj pričakujemo novega otročička! Punčko! Jeeej, parček! Naš mali bo dobil sestrico! Zelo se veselimo, mami in hčerka se počutita super. Preko spleta smo si v izposojevalnici tudi izposodili napravico AngelSound, s pomočjo katere lahko za zelo nizko ceno cel mesec (seveda z možnostjo podaljšanja) poslušamo srček, premike, celo kolcanje naše male miške. Na tej povezavi si ga lahko najameš tudi ti: Najem AngelSound

Z našim sinčkom (zaenkrat še edinčkom) pa uživamo, se crkljamo in v miru uživamo v njegovih novih prelomnicah:
- pri 11 mesecih si shodil (bi že prej, pa te je mami bremzala, ker je bilo toliko padcev)
- od 13-ih mesecev dalje samostojno ješ z žlico
- razumeš že skoraj vse in znaš pokazati vse osebe okrog tebe (mami, oči, babi, dedi, teta) in tudi sebe, vse predmete okrog sebe (lučka, ura, slika, daljinec, čevlji, ...)
-znaš oponašati že zelo veliko živali: račko GA-GA, kuža HOV-HOV, muci MIJAV, kokoško KO-KO, kravico MU, za prašička tako luštno pohrkaš, da nas vedno vse nasmeješ
-in tudi samostojno pospraviš svoje igračke, knjigice in čevlje, če ti naročim,
- kadar mami kuha, moraš tudi ti "kuhati" v svojih lončkih,
-pridno ješ skoraj vso hrano (razen solata in krompir ti ne ustrezata), zanimivo- peso in koruzo pa imaš zelo rad.
Si precej umirjen- zjutraj mirno poješ in zraven gledaš risanke, zvečer se nasloniš name in sam zaspiš na kavču poleg mene, veliko tudi že razumeš in ubogaš, seveda pa si včasih (sploh, kadar si utrujen, malo trmast in siten, kot vsi otroci), ampak si pa gotovo med najbolj dobrovoljnimi!
Zanekrat te pazi dopoldan očka, popoldan mami, občasno tudi babi, kmalu pa bomo spet vsi skupaj, ko bo mami pričela s porodniško. Komaj čakam(o)! :)))
-

Sunday, October 30, 2011

Halloween predvečer v krogu naše družinice

Čudovito je.
Ko za praznike spet najdeš svojo energijo.
Ko se zbudiš zgodaj v jesensko jutro, zaradi podarjene dodatne ure, in pričneš s svežim hobijem(učenje igranja klavirja).
Ko se razširjena družina zbere ob skupnem kosilu.
Ko se naša mala družinica nadiha svežega zraka jesenskega gozda, se nato pogreje pod deko na kavču ob domačih kokicah in za popestritev večera izdela skupaj umetelno izrezane buče.
Prečudovito. Naša mala halloween avantura. Avantura predpredvečera dneva svetih.
Sladka kot karamelne kokice, dišeča kot zrela aromatična buča,
topla kot odeja, nežna kot puh. Srčna.

Tuesday, October 11, 2011

Oktobrsko kopanje v morju

Še en prečudovit dan...po napovedih vremenoslovcev eden zadnjih izredno toplih dni letošnjega podaljšanega poletja s temperaturami zraka okrog 30 in morja okrog 22 stopinj- V O.K.T.O.B.R.U.! Baje takega poletja- tako dolgega in vročega- ni bilo že cca. 100 let- ja,...potem je pa bilo treba nekaj ukrenit teh nekaj dni, kar ga še je, ne?

Za vikend nismo utegnili skočiti do obale in bilo mi je kar malo žal, ker je bila v petek napovedana močna ohladitev, kar bi pomenilo nič več poletja in kopanja v morju. Bila sem kar malo žalostna in že razmišljala kako bi še med tednom prišla na morje, nakar mi je sodelavka z nasmeškom pripovedovala, da je prejšnji dan šla direkt po službi v Piran na kavo. In sem si tudi sama zažela, da bi šli mi tudi, kar tako med tednom.
Idealno je bilo to, da sem imela "slučajno" (čeprav ne verjamem v slučaje :) v službi za izkoristit nekaj dodatnih ur in sem lahko odšla prej domov. Mož je bil, kot ponavadi (joj, kolk mam jaz srečo, da imam njega), navdušen nad idejo in obetajočo se novo avanturo in hop, že ob 14.30 smo se peljali proti morju...

Tuesday, October 4, 2011

Kako veš, da si uspešen?

Gremo čez življenje, eni z boljšimi preddispozicijami, kot drugi, "življenje so stopnice" sem slišala v eni pesmi. Rojstvo, šola, služba, ljubezen, poroka, otroci, hiša, ...nazaj ne moreš... in komentar radijske voditeljice? "višje, kot greš, bolj si zadihan" :)
Resno. Kaj je merilo naše uspešnosti? Nas bo sodil Bog? Ali bo naša vest naš največji sodnik, kot piše v Tibetantski knjigi smrti? Čeprav nisem pripadnica vzhodnjaške religije, verjamem bolj slednjemu- vsaj kar se tiče na Zemlji, po smrti bomo pa videli. Verjamem, da smo sedaj sami sebi (skupaj s ponotranjenimi pričakovanji okolice seveda) največji sodniki. In resnično si svoj pekel ali nebesa ustvarjamo na Zemlji sami, s svojimi mislimi, obsodbami, samohvalami, samozadovoljstvom ali nezadovoljstvom. Seveda ima pri tem veliko opraviti tudi način na katerega so nas vzgojili. Več na: www.elanvitalis.si

Tuesday, August 30, 2011

Druga obletnica poroke, intervjuji in zmagovalni članek

Leta hitro minevajo in praznovala sva že drugo obletnico poroke. V teh dveh letih sva se zaročila, preselila, poročila, zanosila, donosila in še enkrat... no, naj ostane skrivnost še nekaj postov ;)

Kako čas hitro beži, če se imaš lepo. Uredili smo si ljubko stanovanje polno toplih sončnih barv: zlato-rumeno, oranžno, rjavo, pistacija obarvano. Mali je za svoj 1. RD dobil svojo sobico in odločila sem se tudi, da ga preneham dojiti. Sedaj vidim, da je bila to prava izbira, saj odkar se ne dojiva več, prespi celo noč od 8ih do 5ih! Vmes se zbudi le, če mu je prevroče ali premrzlo, ker se odkrije. In končno, po enem letu slabega spanca, se mami lahko malo naspi! Končno! Aja, kako mi je uspelo? Že prej sem ga postopoma navajala, da se je manj časa dojil in ga še malo budnega položila v posteljico in bila ob njem, ga čez ograjco objemala, če je vstal, a ga nisem dvignila k sebi, dokler ni zaspal. Nežno sem vztrajala in mu prigovarjala "panča, panča", pa četudi je jokal. Ko je videl, da je varno in se navadil na tak način, je lahko zaspal tako ali pa včasih kar na moji rami, potem sem ga pa samo položila v posteljico. V tem tednu sem ga samo 3-krat zelo na kratko podojila, ampak midva sva v glavnem zaključila z dojenjem in počutim se fenomenalno, sploh zaradi povrnjenega nočnega spanca.

Za drugo obletnico sva si z dragim privoščila (za tiste brez otrok) brezvezno majhen užitek, a za tiste, ki imajo otroke vedo, kako težko je to sploh doseči. Po skoraj dveh letih sva šla v kino, saj jaz od 4.meseca nosečnosti nisem bila v kinu. In sva šla gledat 3D Smrkce. :) ja, res sem si zaželela malo nostalgije in otroškega užitka skupaj z možem. Moje samske prijateljice so to komentirale: "Kaj, a za obletnico sta šla v kino gledat Smrkce? Huh!" Ja, saj vem, da je težko razumet, no, saj boste enkrat (upam) videle, kako je to, ko si takih malih užitkov ne moreš privoščit kar nekaj časa. Midva sva uživala in se zabavala, kot že dolgo ne, kot bi bila najstnika, ki sta se ravno zaljubila.

Točno na predvečer najine obletnice, pa sem dobila še posebno darilo: na spletni strani je bil moj članek o najini sanjski poroki na natečaju izbran med najboljših 4 in objavljen na strani, kjer si lahko preberete najino poročno pravljico.
http://diva.si/clanki/konfet/moja-poroka-maja

Pa tudi že nekaj časa nazaj so bili na spletni strani Baby book objavljeni moji intervjuji, nasveti za starše, na katere sem zelo ponosna: Veliko užitka ob branju in gledanju videoov!
P.S.: v enem je celo slikica moje mami in očija, ki držita svojega vnučka ;)
Vloga starih staršev pri vzgoji
Tipi starih starsev in kako z njimi ravnati

Kaj-storiti-ce-se-vzgoja-starsev-ne-sklada-z-vzgojo-starih-starsev?

Kako-se-pocutijo-stari-starsi-ob-prihodu-vnuka?

Kaj-je-najpomembnejse-za-dober-odnos-med-starsi-in-starimi-starsi?

Monday, July 25, 2011

Pr(a)va vzgojna vprašanja

Kdaj je potrebno otroku začeti postavljati meje? Različni avtorji pravijo različno. Nekateri pravijo, da z ljubeznijo in pozornostjo otroka ne moreš razvaditi, drugi pravijo, da bi otroku morali nekatere meje pričeti postavljati že zelo zgodaj, pri enem letu.

V osnovi sem zelo intuitivna mama. Čeprav sem prebrala kar nekaj "čtiva" na temo vzgoje že v okviru svojega univerzitetnega in magistrskega študija in seveda zanimanja, pa tudi v pripravi na prihod lastnega otroka, se skoraj vedno odločam intuitivno. Zelo čutim potrebe mojega otroka in vidim, da je zanj najboljše, da mu dam tisto, kar v sebi čutim, da je zanj pravilno. V zadnjem času pa se morda preveč obremenjujem z mnenji drugih, meni pomembnih oseb iz moje bližnje okolice, iz katere dobivam veliko različnih pogledov na vzgojo. In čeprav vidim, da so mame, ki se glede ravnanja z otroki in vzgoje pretirano zanašajo na strokovno literaturo, prenapete, ker ne delajo iz sebe in se to, kljub vsemu "pravilnemu" ravnanju odraža na otrokih tako, da so sami zmedeni in inhibirani in kljub temu, da je naš malček najbolj zdrav, zadovoljen malček in se zelo hitro in pravilno razvija, si ne morem pomagati, da bi se sama včasih ne obremenjevala.

Zadnje čase, ko sem že nastopila na delovno mesto in se je mali zaradi ločitvene stiske pričel več dojiti, ponoči zbujati in jokati, se sprašujem ali sem slaba mama, ker mu ne znam postaviti meje in postopoma zmanjševati dojenja.

Monday, July 4, 2011

Aktivna mami

Kar nekaj časa nisem pisala. Imela sam druge pomembnejše stvari, ki jih ni bilo moč odložiti in zdaj moram vse nadoknadit.
Torej. Še pred začetkom prave sezone smo bili na morju in kraljevali plaži v zadnjih dneh moje porodniške. Zdaj pa že delam. Še dobro, da je bil "mehki prehod", kot sama rada rečem, ker sem na delo prišla konec junija in sedaj v miru lepo urejam dokumentacijo, pišem poročila, načrtujem delo za naprej... mirno. Poleg tega sem prišla na delovno mesto za slabe tri tedne in sedaj že odštevam dneve do mojega, zaradi lanskega neizkoriščenega - še podaljšanega dopusta do sredine avgusta. Jupiiii. Kdo bi si mislil, da je (v mojem primeru) tako fajn imeti otroka poleti. Če bi se dalo bi tudi drugega tako načrtovala, ampak saj veste- glede teh stvari je težko kaj načrtovati- no, ko bo Bog dal.
Druga stvar je bila, da pišem za magisterij, in to še ne bo kmalu končano...sedaj delam šele pilotsko raziskavo, pa se mi takooo ne daaaa. Ampak je treba brcat v to smer, ker v bistvu ne vem koliko časa še imam, preden bom morala kaj vračat državi, tako da...
Tretja stvar je bila pomoč pri detajlih in fotografiranje prelepe primorske cerkvene poroke mojega strica in krsta moje sestrične, čemur je sledila morska pojedina z jastogom, črno rižoto s hobotnico, brancinom, začinjeno z rezanci s tartufi, izvrstno družbo in lahkotno poletno torto, ki ji je sledil užitek na plaži ob navdušenem čofotanju mojega šonza. (op.: ime izhaja iz Miško->Mišonzi->Šonzi ;)
Četrta stvar (joj, pa je res veliko stvari- uf) je bila, da so me prosili, če bi lahko napisala članek in posnela intervju za Baby book- to mi je bilo v velik užitek in v čast ter se že veselim objave video intervjuja na njihovi novi strani in nadaljnjega sodelovanja. Poleg tega pa smo imeli tudi snemanje vadbe z vozički s klubom mladih mamic na bibaleze.si in seveda so mojega überfotogeničnega sinka kar naprej slikali in koga kot vedno hoteli za povedat par besed o tej aktivnosti- seveda mene. (slikice in video so tule: http://bibaleze.si/clanek/starsi/z-otroskimi-vozicki-do-fit-postave.html )
Sem ugotovila, da so ljudje okrog mene navajeni, da lahko mene vedno "porinejo" v to, da kaj povem za televizijo, da se zavzamem za kakšno stvar, ...

Tuesday, May 17, 2011

Naš 10-mesečnik

Pred parimi dnevi si imel 10-obmesečnico- joj, si mislite- tale mami je pa čist čuknjena, še obmesečnice praznuje hihihihi ;) ampak se mi zdi pomembna prelomnica, ker je v tem tednu zanj tako veliko novih začetkov, da moram vse popisati!

- naučil si se povedati: "mama", "tata", "deda", "duda", "baba"(pomeni banana, da ne bo pomote ;),
- s pogledom pokazati, da veš kje so: lučka, tvoja zvezdica in slonček, in s prstom kazati po predmetih, ki te zanimajo,
- veš, kaj pomeni "ne" ali "ajs" - jej, končno se razumemo!
- znaš hoditi ob vozičku in če te držim za eno rokico,
-brez opore stojiš že več kot 10 sekund in delaš celo počepe
- znaš pokazati kako velik si, se skriti pod pleničko in pokazati, ko rečem:"kje si?kuku!"
- znaš odkimati, ko rečem, "ni ga ni",
-znaš ploskati in pomahati pa-pa,
-ješ že sam na koščke razrezano hrano, sicer z rokami, a vse sam!
-vodo piješ kar z lončka ali pa po slamici
-zvečer znaš že sam zaspati v posteljici in večkrat si že spal od 20h do 4.30- bravo!
-naučili smo te kako greš ritensko sam dol s kavča - juhej, mami ne bo več toliko skrbelo!
-navajamo te že na kahlico (kar nam sicer še ni uspelo, ampak bo!)

Velik si že 77 cm in tehtaš skoraj 10 kg! Si zelo živahen in vesel dojenček (ja, še vedno se parkrat dnevno dojiš), se kar naprej smejiš, vse te zanima in se ničesar ne bojiš.
Joj, kako hitro gre čas!

Wednesday, April 27, 2011

Natančen opis poteka poroda

http://c.kleko.si/porod

Vsaka ženska ima drugačno porodno izkušnjo, tako kot druge dogodke doživljamo na različne načine. Kakšna vam bo rekla, da je bil hiter in lahek, spet druga da težek in naporen. Mama mi je kasneje rekla, da mi ni hotela preveč v detajle govoriti o porodnih bolečinah, da me ne bi preveč prestrašila, saj je zelo veliko tudi v psihološki pripravljenosti, pa tudi, ker je porod pri vsaki ženski drugačen. Nekaj velja kot pribito- porod je zelo naporen za telo ženske in porodne bolečine so resnično hitro pozabljene, ko ljubkuješ to malo čudovito bitje. Mi ne verjamete? Boste videle.

Kako je bilo pri meni?
(tu pa je še opis čisto drugačnega, hitrega lepega Drugega poroda)

Tuesday, April 26, 2011

Dojenčkovo "čudno" vedenje

Novorojenček se okrog enega meseca spremeni v dojenčka, ta pa v malčka približno pri enem letu (čeprav bi bilo logično-ko se neha dojiti). Dokler ne govori, kar je šele približno pri 1,5 -2h letih, je njegovo vedenje za starše uganka.

Otrok, oz.plod, ima že v trebuhu nekaj značilnih vedenj: brcanje, sesanje prsta, dihanju podobni gibi s pljuči, kot bi vadili za kasneje. Njegovo kolcanje takrat prepoznamo tako, da se nam zdi, kot bi mamo nežno brcal vedno v isto mesto, v enakih intervalih kar nekaj minut. Že v maternici odprejo svoje oči. Vendar nekateri tudi nekaj dni po rojstvu držijo svoje oči bolj zaprte, nekateri (kot naš) pa že ven pridejo radovedni in si ogledujejo vse v svoji okolici. Seveda v svojem dometu, ki je v začetnih dneh le 20 cm, a se njihovo vidno polje hitro veča. Pomembno je tudi, da vemo, da otrok sliši zunanje zvoke že približno v 4.mesecu rasti v maternici in ves čas srka vzdušje (tudi stres) matere, zato je pomembno, da poskušamo (tudi na delovnem mestu) zmanjšati stres in biti čim več časa čimbolj umirjeni.

Novorojenčki najprej z jokom kažejo skoraj vse svoje potrebe: po hrani (oz.pijači-kar je v začetku oboje mleko), znake utrujenosti, da mu je vroče ali ga zebe, željo po telesni bližini. Vendar je njihov jok drugačen, kadar so utrujeni, kot kadar so lačni ali kažejo nelagodje (opisano v postu Najin dojenček). Mama se razmeroma hitro lahko nauči prepoznavati različne oblike joka. Novorojenčkovo počutje v mami odzvanja in mama njegovo utrujenost čuti kot lastno, zato ga je včasih zelo težko umiriti in uspavati, ker se same počutimo na smrt utrujene. A če se mu takrat damo na razpolago in se potrudimo svoje potrebe malo postaviti na stran, večkrat ugotovimo, da naša utrujenost "čudežno" mine, ko novorojenček (ali tudi kasneje dojenček in malček) zaspi. Vredno je takrat postaviti njegove potrebe pred naše, saj imamo v nasprotnem primeru iz minute v minuto bolj utrujenega otroka in vedno bolj utrujeno in razdražljivo mamo, ki potem vedno težje potolaži, umiri, uspava otroka.

Dojenček na začetku še nima razvitih vratnih mišic, zato je potrebno paziti na njegovo glavico in mu jo podpirati nekje do 3. meseca starosti, vendar naj ima tudi v tem času možnost za krepitev mišic. Slednje se razvijajo in utrjujejo postopoma od vratu navzdol. Najprej obvlada vratne, nato ramenske, pa roke, trebuh in hrbet, nato noge. V začetku so njegovi gibi nekoordinirani in nehotni. Tudi prvi "nebeški" nasmeški niso hotni, zavestno se otrok prične smejati šele okrog 3.,4. meseca.

Sunday, April 3, 2011

Seznam prvoaprilskih šal

Dedek reče vnučku na skiroju:"Guma ti je počila!" in vnuček:"Kje?" in jaz, ki to slišim:"Hahaha!"
Ja, spet je 1.april, si rečem, eden mojih naljubših dni, poleg pusta in božiča. Spet bo treba koga naaprilit!"

Narava se po dolgem zimskem spancu prebuja in tudi na moj vrt je posijalo sonce. Moje mnenje glede praznikov je, da jih je treba praznovati, saj je tako življenje bolj razgibano in pestro. Držim se reka: Kdor zapusti praznike, prazniki zapuste njega. Kar prevedeno pomeni: Kdor se neha veseliti ob prazničnih dneh, ga veselje zapusti. Na splošno sem bolj tradicionalne, vaške narave, pa ne da bi kar nekritično sprejemala tradicijo, običaje ali "buh obvari" bila del vaškega obrekovanja. Ne, živim, kot mi paše, ampak tradicija in običaji, sploh pa prazniki mi pašejo. Žalostna sem, ker se malokdo potrudi, da bi me naaprilil, zato sem se odločila, da vam zaupam nekaj izvrstnih domislic.

Obožujem zimske običaje- od sv. Miklavža, božiča in okraševanja, do svetih treh kraljev, najbolj všeč pa so mi ravno pomladni običaji: pust, 1.april, valentinovo in gregorjevo in seveda velikonočni pirhi, potica, hren-mnjami! Kot se ne spomnim leta, da se ne bi našemila v pustno šemo, kar datira do mojih prvih 3h let življenja (bila sem: najprej medicinska sestra, dimnikarček, arafat, rdeča kapica, klovn, japonka, trebušna plesalka, mačka, velika žoga, hudiček, karate kid, indijanka, črnka, Pika Nogavička, čarovnica, ciganka, plesalka charlstona, ... do lani, ko sem bila "po sili razmer" ;) Miss Buši), tako je moja obvezna tradicija praznovati 1. april, tako da koga naaprilim.

Vse se je začelo, ko sem bila stara 5 let in mi je ata na ta dan poklonil čokolado milka in je vztrajal, da kar takoj pojem en košček, zdela se mi je sumljiva in, ko sem jo odvila, stara, a je nikakor nisem mogla prelomit, ker je bila lesena in jo je moj star ata, ki je bil znan šaljivec, pobarval tako, da je izgledala prava. Meni se je zdelo to super zabavno, seveda šele, ko mi je oči razložil namen 1.aprila. No in od takrat obvezno koga naaprilim.

SEDAJ PA - tam tam ta daaaaaam: MOJ SEZNAM PRVOAPRILSKIH ŠAL, ki sem jih že izvedla na drugih nič-hudega-slutečih in ga zato delim tudi z vami:

Friday, March 4, 2011

Burja te je odnesla...

V torek sem bila še pri tebi s sinčkom, tvojim vnukom, ki je svoje srednje ime dobil po tebi in po svojem drugem dedku. Prišla sem precej pozno, saj je mali popoldan dolgo spal in nasplošno je bil to dan, ko se nikakor nisem mogla odpravit od doma. V bolnišnici si me že(l)jno pričakoval, saj sem ti obljubila, da ti prinesem hruškov kompot, ki si si ga tako zaželel. Prišla sva in hitro sem ti ga ponudila. Bil je malo premrzel in s svojimi toplimi, od dela in bolezni utrujenimi rokami, si ga pogrel in z veseljem spil. Rekel si, da naj ti ga pojutrišnjem spet prinesem, vendar drugega okusa in naj tvoj prazen kozarček dam v predal, da ga bo jutri mami odnesla domov. Takrat še nisi vedel, kako prav si imel.

Vprašal si me ali sem na poti srečala mami, ki je ravno odšla od tebe in rekla sem, da sva se srečali. Vprašal si kje in odgovorila sem ti, da na cesti. »Mhmm«, si rekel s toplim tonom. Vprašala sem te kakšna je bila kaj noč in rekel si le: »Ne morem se pohvalit.« Vprašala sem te kdo vse te je obiskal in ta dan nas je bilo le par, v primerjavi s prejšnjimi dnevi, ko si imel vedno veliko obiskov in se je zdelo, kot bi te vsi, s katerimi si bil blizu želeli videti. Kot bi vedeli, da se morajo posloviti.

Tuesday, February 15, 2011

Slaba vest, stres in še mnogo več...

Stresu se želim izogniti že celo življenje, zadnja leta, odkar sem z mojim dragim in poročena, veliko bolj uspešno. Zna me umiriti, s preprosto gesto. Nežno me privije v objem in položi svojo roko na moj vrat. Deluje v sekundi, ko začutim njegovo ljubezen, toplino med nama. Tako je že od začetka. Še preden sva hodila, sva oba čutila, da naju povezuje nekaj tako močnega, da si enostavno ne znava predstavljati življenja drug brez drugega. Instiktivno se čutiva in drug drugemu pomagava živeti čimbolj brez stresa, tudi s tem, da do partnerja nisva zahtevna.

Odkar sem na porodniški je bilo tega stresa malo ali nič. Uživamo družinsko življenje. Zadnje par dni pa (res po nepotrebnem) več.

Saturday, February 12, 2011

NIHANJA IN PRIČAKOVANJA

Kako grozno, da sem spet padla v neko melanholično- depresivno vzdušje, kjub vsej sreči, ljubezni, podpori, ki ju imam v svojem življenju od svojega moža in otročka. Vtihotapi se največkrat na koncu dneva, ko pade mrak. Sploh, če imam občutek, da ta dan nisem dovolj naredila. In res, čez 2 dni imam izpit, pa ne znam še dovolj. Poleg tega imam majhnega dojenčka, in hvala Bogu zelo dobrega moža, da mi ga prevzame za nekaj časa, da se lahko učim. Vendar ali bo dovolj znanja in časa za učenje naslednji dan in pol za 8? Na magisteriju moram dobiti vsaj oceno 8, da sem naredila izpit, kar pomeni, da moram zelo dobro znati. Zadnje 3 izpite sem opravila skupaj s sinkom- v 9.mesecu nosečnosti, zdaj pa me čaka še ta zadnji izpit študija. Rekla sem si, da imam potem dovolj izpitov za eno življenje.

Saturday, January 1, 2011

Tigrasti začetek 2011

Silvestrovo. Letos je bilo v znamenju tigra, dimljenega lososa, šampanjca z zlatom in...zlatega sina :) V mojih tigrastih copatkih s svileno pentljico in tigrastim trakom za lase vstopam v novo leto 2011 in šele zdaj se mi je posvetilo, da smo še vedno v kitajskem letu tigra (ki traja do februarja in v katerem je rojen moj sin).

Kar naenkrat je bilo tu, silvestrovo, zadnji večer starega leta. Ura je osem, v ozadju poslušam silvestrske melodije. Po hitrem pospravljanju stanovanja se umijem, svečano (kot omenjeno tigrasto;) oblečem, nadenem zlat pas in okrasim veke z zlatimi bleščicami. Takrat še nisem vedela, da bo cel večer tudi tako zlato obarvan. S čestitkami na ustnicah in s sinčkom v rdeči novoletni opravi v naročju se z možem odpraviva k mojim staršem. Veselje in novoletni program po televiziji popestrim še z enim presenečenjem- lahkim prigrizkom na bazi rukole z olivnim oljem, s paradižnikom, črnimi olivami, sirom in kruhom s semeni. Nazdravimo in odpremo darila. Letos je bil Dedek Mraz res radodaren, a ura se hitro približuje polnoči in že odbrzimo k sosedom, kjer bomo skupaj vstopili v novo leto.