Smrt in konec razmerja

V zadnjih letih, kot sem ze omenila, sem imela kar veliko izkusenj s konci, takimi in drugacnimi. Zacelo se je s koncem zveze, nato je sledila smrt moza od babice, pa nasega psa, ki je bil z menoj skoraj pol zivljenja, pa smrti znanke, ki sem jo imela zelo rada, smrt sosolca iz osnovne sole, pred tremi leti pa se smrt oceta, kasneje zelo hitro druga za drugo, pa sta umrli se moji dve ostareli sosedi, prijetni zenici, s katerima sem se ravno zadnja leta bolj zblizala. Ob smrti oceta so na plano prisle moje vse pretekle izkusnje s konci in smrtmi, ki niso bili pravilno izzalovani, zakljuceni v moji psihi.
Ugotovila sem tudi, da je razumljivo, da ce si bolj zgovoren clovek, kot na primer jaz, potem je in lepega in hudega (izgub) vec.
Spominjam se, ko sem bila majhna, me je bilo veckrat strah teme, saj me je tema spominjala na smrt, bilo me je strah smrti. V vsakem koncu, temi, je del strahu pred neznanim, neobvladljivim, koncem, smrtjo.

Nova pomlad v razmerjih

Zalotim se kako več ne morem gledati romantičnih filmov. Ko to povem prijateljicam, mi ena namigne, da morda ne verjamem več v romantiko. Hitro se branim, da ne zato, ampak ker se mi zdi potrata časa, a nato pridam, ja, morda tudi to, ker nas mediji filajo s temi romantičnimi podobami, resnično življenje pa ni tako. 

Moja strast je raziskovanje odnosov, zato sem jasno postala zakonska in družinska psihoterapevtka. Ugotavljam pa, da se veliko odnosov, ki se začne pravljično, konča zelo klavrno. Zalotim se, ko še vedno kdaj z občudovanjem opazujem kakšen par iz bližnje ali daljne okolice in si rečem: "Še obstajajo pravljice in razmerja so lahko s pridihom pravljice," a na mojo žalost že kmalu slišim kako sta šla narazen in se že videvata vsak s svojim novim partnerjem. Kje je pravljica? Kje je romantika? Kaj smo res postali tako egoistična bitja, da smo z nekom samo dokler cvetijo rožice, potem pa takoj zamenjamo vrtnarja, namesto da bi počakali čez zimo na novo pomlad v razmerju?