Zavedam se, da imam še malo časa, dokler se nam ne pridruži nov član, ki bo seveda hotel mamico čisto zase vsaj prvo leto svojega življenja. Zato je treba pohiteti. Želim narediti še zadnji izpit statistike za magisterij in vsaj malo osnutka za magisterij. Tako sem v visoki nosečnosti (beri sredi 9.meseca) pisala en izpit ter včeraj (9 dni pred rokom poroda :) se en kolokvij. To seveda zahteva kar precej napora - učenje, sedenje za mizo po več ur- mali pa seveda mora kar naprej opozarjat nase z močnim brcanjem, premikanjem, kolcanjem obvezno 3x na dan po 10 minut... - vse, da slučajno študiozna mami ne bi pozabila, da je notri. Ja, ja, seveda- dejstvo je tudi, da ko sem jaz bolj nervozna, je mali tudi, vem, vem.
Tako smo imeli (vsi trije) včeraj spet en zanimiv izlet- v center mesta, kamor je oči peljal svojo ženo in sineka na izpit. Ta izlet je bil v zadnjem mesecu že 3. - prvič je šla mami na predavanje, da je mal snov ponovila, nato je šla na izpit in še na kolokvij. Mamici pa se je najboljše od vsega zdelo, ker ima v zadnjem mesecu in pol svojega osebnega šoferja- moža, ki jo pripelje na izpit, jo polubčka in ji zaželi veliko sreče, nato pa vzame svoj leptop in v najbližjo kavarno (kjer imajo brezplačen dostop do interneta) delat za svoje podjetje. In potem svizec zavije čokolado v folijo... ups, mislim... in nato mami odpiše izpit, oči zapre pisarno (beri- leptop :) in že gremo na šetnjo po mestu- gledat ulične performerje, na sladoled na Prešerca in prav na izi naokrog.
Joj, če ni to najlepše, da imaš moža s tako službo, ja, vem, da sem že povedala, samo je res!- kjerkoli sva, lahko v miru dela - tako zdaj močno vizualiziram našo družinico in naše enomesečno dopustovanje nekje na Karibih... vam sporočim, ko bo to naša nova avantura ;)
Wednesday, June 30, 2010
Saturday, June 26, 2010
DALJNA POROKA
Iti ali ne iti- to je zdaj vprašanje! - namreč na poroko kolegice slabe dva tedna pred rokom poroda. Ja, sej to ne bi bilo nič, če ne bi bila poroka 2h vožnje stran (kar pomeni 4 ure vožnje tisti dan) in še upoštevajoč dejstvo, da lahko kadarkoli rodim, ker je otroček malo večji in zato možnost TUDI večja.
In se sprašujem od jutra, dokler ura ni 10 minut do 12h- ob 12h pa je ZADNJI čas, da odrineva od doma, če želiva priti pravočasno... in grem s svojim prosečim obrazom do kabineta mojega moža, ki se je to sobotno jutro že pošteno zakopal v delo. "Jaz bi vseeno šla..."
Ne boste verjeli, da tako dobri možje obstajajo- "Prav," reče "pa pejva." iiiii :D
in v 10-ih minutah imam zavito darilo (še dobro, da sem čestitko skrbno napisala že par dni prej :) sem že oblečena, on tudi, oba sveža, naparfumana, urejena in ready TO GO! Mož me že čaka v avtu, pazi- s sprintanim zemljevidom poti(!!!!) in že hitiva najini dogodivščini naproti. :)
Čisto je miren...občudujem ga...to mu tudi povem. Naslednjič pa mi vseeno lahko poveš kakšno minuto prej, reče z nasmehom na obrazu in zagrize v sendvič, ki ga zanj mimogrede ubodem na bencinski namesto kosila za ta dan.
Joj, kako potrpežljiv in vedno za akcijo je! Love him!
V avtu se naličim, do konca zavijem darilo, sledim na karti kam morava iti in čeprav enkrat malo zaideva, prideva na cilj še predčasno. Kako sem vesela table, ki kaže do prizorišča!
Tam že čaka ženin, naju takoj pride pozdravit, ne deluje preveč nervozen, samo malo. Hitro se zaklepetava z nekaterimi, ljudje so res odprti in midva sproščena. Nato ženin odgovarja na vprašanja in ugiba kaj bi odgovorila njegova nevesta. Luštno. Ko vse pravilno odgovori pa pride še nevesta v kočiji skozi naš špalir- čudovita je! Se poslikamo, najemo, gremo na cerkveni del poroke, ki naju tako gane, da jaz jokam, mož pa se komaj zadržuje. Čudovita pridiga posebnega gosta poroke in milni mehurčki namesto riža, nato pa še škljoc škljoc slikica z nevesto in čestitke in že sva na poti domov.
Kako žal bi mi bilo,če tisti dan ne bi šla na to poroko- prijateljici sem namreč pomagala pri podrobnostih poroke in reees sem si jo želela videti. Poleg tega mi je bilo še vedno malo žal, da nisem šla na poroko drugega zelo dobrega prijatelja pred dobrim mesecem v Turčijo in nisem hotela še ne tako čudovite priložnosti zamuditi.
Pot nazaj mine sicer hitreje (to se mi vedno zdi- a še komu?), a nama že malo kruli po želodčku- na mah se odločiva da greva na golaž s kruhovimi rezinami v Jurmana- v 5-ih minutah postreženo, v 10-ih pojedeno in plačano in z nasmehom se čez 10 minut že naslikava doma, mož seveda pred TV- fuzbal svetovno prvenstvo ujame, jaz pa na čvek k mojim staršem in nato pisat blog o najinem ponovnem čudovitem dnevu.
Who says you can't have it all? :D
In se sprašujem od jutra, dokler ura ni 10 minut do 12h- ob 12h pa je ZADNJI čas, da odrineva od doma, če želiva priti pravočasno... in grem s svojim prosečim obrazom do kabineta mojega moža, ki se je to sobotno jutro že pošteno zakopal v delo. "Jaz bi vseeno šla..."
Ne boste verjeli, da tako dobri možje obstajajo- "Prav," reče "pa pejva." iiiii :D
in v 10-ih minutah imam zavito darilo (še dobro, da sem čestitko skrbno napisala že par dni prej :) sem že oblečena, on tudi, oba sveža, naparfumana, urejena in ready TO GO! Mož me že čaka v avtu, pazi- s sprintanim zemljevidom poti(!!!!) in že hitiva najini dogodivščini naproti. :)
Čisto je miren...občudujem ga...to mu tudi povem. Naslednjič pa mi vseeno lahko poveš kakšno minuto prej, reče z nasmehom na obrazu in zagrize v sendvič, ki ga zanj mimogrede ubodem na bencinski namesto kosila za ta dan.
Joj, kako potrpežljiv in vedno za akcijo je! Love him!
V avtu se naličim, do konca zavijem darilo, sledim na karti kam morava iti in čeprav enkrat malo zaideva, prideva na cilj še predčasno. Kako sem vesela table, ki kaže do prizorišča!
Tam že čaka ženin, naju takoj pride pozdravit, ne deluje preveč nervozen, samo malo. Hitro se zaklepetava z nekaterimi, ljudje so res odprti in midva sproščena. Nato ženin odgovarja na vprašanja in ugiba kaj bi odgovorila njegova nevesta. Luštno. Ko vse pravilno odgovori pa pride še nevesta v kočiji skozi naš špalir- čudovita je! Se poslikamo, najemo, gremo na cerkveni del poroke, ki naju tako gane, da jaz jokam, mož pa se komaj zadržuje. Čudovita pridiga posebnega gosta poroke in milni mehurčki namesto riža, nato pa še škljoc škljoc slikica z nevesto in čestitke in že sva na poti domov.
Kako žal bi mi bilo,če tisti dan ne bi šla na to poroko- prijateljici sem namreč pomagala pri podrobnostih poroke in reees sem si jo želela videti. Poleg tega mi je bilo še vedno malo žal, da nisem šla na poroko drugega zelo dobrega prijatelja pred dobrim mesecem v Turčijo in nisem hotela še ne tako čudovite priložnosti zamuditi.
Pot nazaj mine sicer hitreje (to se mi vedno zdi- a še komu?), a nama že malo kruli po želodčku- na mah se odločiva da greva na golaž s kruhovimi rezinami v Jurmana- v 5-ih minutah postreženo, v 10-ih pojedeno in plačano in z nasmehom se čez 10 minut že naslikava doma, mož seveda pred TV- fuzbal svetovno prvenstvo ujame, jaz pa na čvek k mojim staršem in nato pisat blog o najinem ponovnem čudovitem dnevu.
Who says you can't have it all? :D
10. junij 2010 MOOORJEEEE :)
Tole je blog o najinih impulzivnih vsakodnevnih avanturah- ja, najino življenje je res pestro in JA- HOČETE NAJU SPOZNATI!! :D
...in predvsem... MORAM zapisat vse čudovite dogodivščine, da jih ne pozabim, ker je ena lepša od druge in takooo uživava...pa tudi za najinega sinčka.
Torej, sem na porodniškem dopustu in res fino je, da se lahko posvetim pripravljanju vsega za otročka, ker pa moj mož dela od doma, si lahko vzameva tudi dan med tednom čist na off- in tako je bilo- mož je "vprašal svojega šefa"(beri samega sebe) ;) in sva šla- na morje v Portorož.
Letos poleti nestrpno pričakujeva prihod tretjega člana naše družinice in zato sva vedela, da bova do konca avgusta težko še kaj videla morje, razen če ne greva za kakšen dan sedaj. Poleg tega sem imela prejšnji dan namen narediti še predzadnji kolokvij za magisterij in sem rabila naslednji dan na off (čeprav ga tehnično sicer nisem šla delat, no ampak sem vsaj na sprehodu po Tivoliju z možem ugotovila srž svoje težave :S) ... anyways...
Na morju sva si najprej ogledala lokacijo, kamor bomo - prvič trije- konec avgusta odšli na vikend morja zraven solin in si zaželela ter se pustila razvajat z ogledom apartmaja, nato pa sva nonšalantno parkirala avto pred kampom Lucija in se šla lepo mirno (in predvsem zastonj :) sončit kar na plažo kampa. Lubi se je celo kopal, čeprav temperatura morja ni bila več od 22 stopinj. In nato sva odšla na "preverjeno" kosilo njokov v sirovi omaki. Hmmm, nato pa sva bila tako zaspana (ja, sva se kar razvadila s popoldanskim spancem), da sva najprej razmišljala, da bi avto odpeljala v senco in se naspala, a sva se nato odločila, da greva kar na portoroško plažo, najameva dva ležalnika in marelo in si vzameva malo siestice. In tako je bilo-plaža skoraj prazna, saj je bilo to med tednom v četrtek, parking sva dobila takoj in idealen- v senčki. Ooo, kako luštno sva kakšno dobro uro spala na svojih ležalnikih, nato pa vsa razgreta v vodico- sama sem čofotala čisto pri obali, kjer je še toplo morje in o tako uživala- čutila pa sem, da je užival tudi mali v mojem treebuščku in nato smo se vsi zadovoljni odpravili še do moje stare mame, ki živi blizu in seveda pogledat še obe moji sestrični, Monico in seveda mojo drugo sestrično, rojeno pred slabim mesecem ter njuno mamo, ki živijo v novi hiši. Po prijetnem in sproščenem klepetu na njihovi senčni terasi in crkljanju ter stiskanju z obema sestričnama, sva se zadovoljna vrnila domov z najine morske avanture.
...in predvsem... MORAM zapisat vse čudovite dogodivščine, da jih ne pozabim, ker je ena lepša od druge in takooo uživava...pa tudi za najinega sinčka.
Torej, sem na porodniškem dopustu in res fino je, da se lahko posvetim pripravljanju vsega za otročka, ker pa moj mož dela od doma, si lahko vzameva tudi dan med tednom čist na off- in tako je bilo- mož je "vprašal svojega šefa"(beri samega sebe) ;) in sva šla- na morje v Portorož.
Letos poleti nestrpno pričakujeva prihod tretjega člana naše družinice in zato sva vedela, da bova do konca avgusta težko še kaj videla morje, razen če ne greva za kakšen dan sedaj. Poleg tega sem imela prejšnji dan namen narediti še predzadnji kolokvij za magisterij in sem rabila naslednji dan na off (čeprav ga tehnično sicer nisem šla delat, no ampak sem vsaj na sprehodu po Tivoliju z možem ugotovila srž svoje težave :S) ... anyways...
Na morju sva si najprej ogledala lokacijo, kamor bomo - prvič trije- konec avgusta odšli na vikend morja zraven solin in si zaželela ter se pustila razvajat z ogledom apartmaja, nato pa sva nonšalantno parkirala avto pred kampom Lucija in se šla lepo mirno (in predvsem zastonj :) sončit kar na plažo kampa. Lubi se je celo kopal, čeprav temperatura morja ni bila več od 22 stopinj. In nato sva odšla na "preverjeno" kosilo njokov v sirovi omaki. Hmmm, nato pa sva bila tako zaspana (ja, sva se kar razvadila s popoldanskim spancem), da sva najprej razmišljala, da bi avto odpeljala v senco in se naspala, a sva se nato odločila, da greva kar na portoroško plažo, najameva dva ležalnika in marelo in si vzameva malo siestice. In tako je bilo-plaža skoraj prazna, saj je bilo to med tednom v četrtek, parking sva dobila takoj in idealen- v senčki. Ooo, kako luštno sva kakšno dobro uro spala na svojih ležalnikih, nato pa vsa razgreta v vodico- sama sem čofotala čisto pri obali, kjer je še toplo morje in o tako uživala- čutila pa sem, da je užival tudi mali v mojem treebuščku in nato smo se vsi zadovoljni odpravili še do moje stare mame, ki živi blizu in seveda pogledat še obe moji sestrični, Monico in seveda mojo drugo sestrično, rojeno pred slabim mesecem ter njuno mamo, ki živijo v novi hiši. Po prijetnem in sproščenem klepetu na njihovi senčni terasi in crkljanju ter stiskanju z obema sestričnama, sva se zadovoljna vrnila domov z najine morske avanture.
Subscribe to:
Posts (Atom)