SMISEL ŽIVLJENJA

Zaradi hude bolezni v mojem ožjem družinskem krogu, se kot mnogi drugi včasih sprašujem ali sledim svojim življenjskim poslanstvom ter ali sem našla svoj smisel.

Mislim, da se to vpraša vsak, sploh tisti, ki se na tak ali drugačen način soočajo s hudo boleznijo, smrtjo ali minljivostjo. Včasih je sredi prevelike zaposlenosti v službi, družini in prevelike osredotočenosti na vsak dan posebej, težko videti en smisel. Veliko ljudi se kdaj vpraša kaj je smisel življenja, vendar pa nekako ne najdejo odgovora ali pa se jim zdi, da je to nepotrebno razmišljanje, pozabijo na to in se vrnejo k svojim vsakdanjim obveznostim.

Najin dojenček

Vsak dan se veliko novega zgodi in dnevi hitro tečejo. Danes pa sem si končno lahko utrgala moment, da popišem vso to lepoto naših skupnih začetkov in predvsem spoznanja novopečene mamice.

Že v trebuščku sem poznala tvoj karakter- si odločen, glasen, takoj moraš jasno dat vedet, če ti kaj ni prav, nisi (še?) potrpežljiv, a si hkrati nežen, čuteč, ljubeč. Že v trebuščku si čutil veliko najine ljubezni, a s toplino svojih rok te je, ko si bil nemiren in si močno brcal, skozi steno trebuščka lahko umiril le očka. A zdaj vidim, da je bil moj strah odveč- takoj ko umirim svoje misli, umirim svoje dihanje in se posvetim samo tebi, se v trenutku umiriš.

Si zelo prijeten deček. Všeč mi je, kako hitro dozorevaš in je s teboj lahko živeti, saj nisi naporen. Že od začetka si miren med preoblačenjem, uživaš med kopanjem in vedno takoj mirno zaspiš v lupinici ali vozičku.

Pomagaš mi.

Svet novopečene mame

30 ukvarjanja s seboj in sedaj se svet obrne na glavo. S čim se zdaj ukvarjam?
Že v porodnišnici sem opazovala svojega sinka in se spraševala kaj mi želi povedat. Naučila sem se, da je lačen, ko oblikuje ustnice v kljunček, hitro diha in z eno roko naredi gib: "Pridi sem!", če pa ne dobi takoj, začne "cmevkati"- jokati s presledki; da je pokakan, ko se dere brez presledkov in da noče biti sam, ko steguje rokice proti meni (in seveda ko sem pred tem izključila prejšnji dve možnosti :)

Seveda ne bi bilo vse tako zanimivo, če ne bi, ravno ko se mami nauči prepoznavati znake, teh znakov spremenil.

Življenjska presenečenja

Rodil si se v ta svet- vse je novo in zanimivo. Mami ti pomaga razložiti in poimenovati stvari. Bi jih ti čisto drugače razumel, poimoval, uporabljal? Seveda bi, vendar tu je družba in kmalu se naučiš "pravilno" poimenovati, razumeti svet. Se socializiraš. Vendar kasneje začneš dvomiti v tisto, kar so te drugi prepričali. Marsikaj se ti zdi zgolj puhlica. Dvomiš v vse. A nikdar ne dvomi v to: mami te ljubi, ne glede na vse.
Kar nekaj puhlic, ki krožijo v naši družbi, v katere nisem verjela, se je zame izkazalo kot resnica.
1. Poročni dan je najlepši dan. - res je bil za naju, vendar se moraš sprostiti in uživati.
2. Ob otroku hitro pozabiš na vse porodne bolečine. - resnično jih in njegov pogled, nasmeh odtehtata vse.
3. Otrok ti popolnoma spremeni življenje.- dobro, to sem vedela, vendar nisem vedela, da bo ob njem tako hitro odpadlo toliko mojih vsakodnevnih skrbi, kompleksov. Vse ob njem postane veliko manj pomembno in kar naenkrat se prenehaš sekirat zaradi nekaterih stvari, ki so se ti prej zdele pomembne in ovire, ki so se ti zdele nepremostljive, izginejo. Življenje postane preprosto, enostavno, organsko. Uživaš v majhnih stvareh- sprehodu, sončku, nasmehu, drobnih trenutkih zase, nenehnemu gledanju otročka, ugotavljanju komu je podoben in kako se spreminja.

Po najinih otroških slikah sva tako zelo analitično ugotovila,da je sin prečudovita kombinacija naju: ima njegovo čelo, jamice v ličkih, obliko obrvi in trepalnice, celo podbradek :) in moje oči, lička, ustnice, dolge prste na rokah in nogah, nos pa je kombinacija naju obeh. Mali je brez dvoma najin-piše mu na obrazu in telesu. :)
Kaj naj rečem: Lepota je v detajlih.

Znamenja bližajočega poroda

Bliža se moj porod in mislim, da se kar premalo zavedam, da bom morala svoj tempo čisto podrediti našemu novorojenčku. Vsak dan se opazujem, če so že nastopila znamenja bližajočega poroda. Na internetu nisem našla seznama, ki bi jih vsa združeval, zato, drage bodoče mamice, sem jih posebej za vas zbrala tu.

ZNAMENJA BLIŽAJOČEGA PORODA so lahko katerokoli (ali več) naslednjih znakov:
- odtekanje vode (odteče ti zelo veliko vode, ne da bi to lahko ustavila)- plodovnica je lahko prozorna, motna ali celo zelena, ... različnih barv- brez panike!)
- popadke prepoznate tako:
- špikanje v jajčnikih (kot menstrualni krči)
- boleče otrdevanje trebuha (ki postajajo vse močnejši - različno od nebolečega otrdevanja = lažni popadki)
- ponavljajoči se krči, ki se prično v križu
- hujšanje (par dni prej pade teža (za par kil)
- driska ali velika potreba večkrat na dan (telo se očisti pred porodom)
- sluzni čep se izloči (ponavadi od 24-48ur pred porodom, lahko tudi nekaj dni prej, veliko sluzi, lahko s krvjo).

Nekatere poročajo, da se je otrok nekaj dni ali kakšen teden prej spustil nižje (niso imele več zgage, olajšanje dihanje) in/ali da so se njegovi gibi umirili ter tudi da so imele na dan poroda neverjetno veliko energije. Odprtost materničnega vrata pa ni zanesljiv znak- saj ste lahko že nekaj tednov pred porodom odprte nekaj cm.

Mislim, da sem jih zajela vsa- če pa imate še kakšno, sporočite, da jih dam na seznam. :)

Tako drage sonosečnice- klukajte in se opazujte, pa veliko sreče in lahek porod vam želim. Še par dni... ;)

(opomba: dodano kasneje: tu opisujem potek poroda )

Poletna svoboda

Včeraj si je moj dragi zaželel kebab in v popoldanskih uricah sva se odpravila na še eno poletno avanturo v mesto. Parkirala sva v centru (brez problema, saj je večina ljudi na dopustu) in se z nosečniškim tempom odpravila čez mesto. Naročiva kebab in seveda sem morala zraven parkrat ugriznit, čeprav mi prej ni bilo nič zanjga in čeprav je zato moj dragi naročil malo pikantnega (in bi me znalo malo šraufat ;) in nato - seveda- se čez prileže še kepca sladoleda. Ampak potem pa se najina avantura začne: na teh 200 m do sladoleda se najprej pred najinimi očmi odvije zanimiva predstava uličnega performerja iz Anglije - sicer njegovi triki niso tako zelo posebni, kot je zanimivo to koliko ljudi je s svojim besedičenjem in angleškim naglasom privabil, da so si ga ogledali. :)
Nato greva naprej in zaslišiva glasni: "Opa, opa, opa, opa!" Pogledava na Ljubljanico in tam se odvija prava kajakaška tekma, medtem ko ravno za najinima hrbtoma ostale ekipe še tečejo po ulici do svojih kanujev - uau, kako tole prebudi zaspano poletno mesto! Malo gledava in navijava, nato pa si končno privoščiva sladoled in lagano šetnjo po mestu - zdi se mi, da so vsi tako mirni, počasni, kot midva. S polžjo hitrostjo se premikava ob Ljubljanici, pozdravljava mimoidoče prijatelje in si ogledujeva novitete. Na Ljubljanici je zrasel Mesarski most in kar nekaj teras ob Ljublanici se prenavlja, da bomo lahko obiskovalci še bolj uživali v ljubljanskih lepotah. Od blizu si pogledava most, vse kipe, ki so na in ob njem razstavljeni (ne vem pa, če so vsi primerni za otroke- nekaj jih je še meni težko prebavljivih :S in ugotavljava kakšen absurd se dogaja v Ljubljani v recesiji- gradijo nove mostove, terase, stadion... po drugi strani pa ni denarja za veliko bolj življenjsko pomembne stvari- za plače, za šolstvo, ipd. Hm, saj ne veš kaj bi si mislil...
Nazaj grede me moj najdražji mož časti še bonbončke iz čokoladnice in počasi odpujsava domov. Kako lepo je, ko se svet tako počasi vrti in ko se ti nikamor ne mudi.

Obvezen memo: sinku bova lahko ob podobnih sprehodih povedala, da je Mesarski most star toliko kot on :) Aja, pa še nasvet Ljubljančankam: v kiklici se ni ravno pametno sprehajati po mostu- no, vsaj ne preblizu ograje mostu- trust me ;)

Najin Kamnik

Najino prvo stanovanje, kjer sva skupaj živela kot najemnika je bilo v Kamniku. Posteljo sva imela ob oknu, ki je bilo čez celo steno in ob jutrih naju je grelo jutranje sonce in najin prvi jutranji pogled je bil na bližnji hrib in na sprehajalce in naključne mimoidoče. Vsako jutro je bilo čudovito! Pa ne samo zaradi razgleda- tudi zaradi najine sveže ljubezni in predvsem občutka svobode. Stanovanje sva imela daleč od služb, od najinih domov. Počutila sva se kot kralj in kraljica, čeprav stanovanje ni bilo veliko. Tu sva bila brez motečih faktorjev, tu sva se razvajala, se spoznavala, brez obveznosti. Zdaj je že malo drugače: investirala sva v stanovanje, gradiva družinico, bližje sva delu, domači naju lahko kadarkoli zmotijo.
In ko želiva ponovno pridobiti tisti občutek svobode, zaljubljenosti in brezskrbnosti, se vrneva tja. V najin Kamnik. Greva na večerni sprehod, s sladoledom ali kebabom v roki, po svežem podalpskem zraku, ob čudovitih barvah večernega sonca.
Eden izmed takih je bil tudi včerajšnji večer. Instinktivno sva po napornem dnevu odšla v šoping v eno tamkanjšnjih trgovin in se nato zapeljala tja - sprehajala sva se po na novo obnovljeni najini sprehajalni potki ob reki, šla namočit najine tačke v mrzlo reko in metala kamenčke v skalo na drugi strani. Tokrat je mož zmagal s 3:2 :) Sonce pa je počasi zahajalo. In nama spet prineslo mir in nepozabni trenutek srečanja najinih sproščenih duš.

Izpit v veselem pričakovanju :S

Zavedam se, da imam še malo časa, dokler se nam ne pridruži nov član, ki bo seveda hotel mamico čisto zase vsaj prvo leto svojega življenja. Zato je treba pohiteti. Želim narediti še zadnji izpit statistike za magisterij in vsaj malo osnutka za magisterij. Tako sem v visoki nosečnosti (beri sredi 9.meseca) pisala en izpit ter včeraj (9 dni pred rokom poroda :) se en kolokvij. To seveda zahteva kar precej napora - učenje, sedenje za mizo po več ur- mali pa seveda mora kar naprej opozarjat nase z močnim brcanjem, premikanjem, kolcanjem obvezno 3x na dan po 10 minut... - vse, da slučajno študiozna mami ne bi pozabila, da je notri. Ja, ja, seveda- dejstvo je tudi, da ko sem jaz bolj nervozna, je mali tudi, vem, vem.
Tako smo imeli (vsi trije) včeraj spet en zanimiv izlet- v center mesta, kamor je oči peljal svojo ženo in sineka na izpit. Ta izlet je bil v zadnjem mesecu že 3. - prvič je šla mami na predavanje, da je mal snov ponovila, nato je šla na izpit in še na kolokvij. Mamici pa se je najboljše od vsega zdelo, ker ima v zadnjem mesecu in pol svojega osebnega šoferja- moža, ki jo pripelje na izpit, jo polubčka in ji zaželi veliko sreče, nato pa vzame svoj leptop in v najbližjo kavarno (kjer imajo brezplačen dostop do interneta) delat za svoje podjetje. In potem svizec zavije čokolado v folijo... ups, mislim... in nato mami odpiše izpit, oči zapre pisarno (beri- leptop :) in že gremo na šetnjo po mestu- gledat ulične performerje, na sladoled na Prešerca in prav na izi naokrog.
Joj, če ni to najlepše, da imaš moža s tako službo, ja, vem, da sem že povedala, samo je res!- kjerkoli sva, lahko v miru dela - tako zdaj močno vizualiziram našo družinico in naše enomesečno dopustovanje nekje na Karibih... vam sporočim, ko bo to naša nova avantura ;)

DALJNA POROKA

Iti ali ne iti- to je zdaj vprašanje! - namreč na poroko kolegice slabe dva tedna pred rokom poroda. Ja, sej to ne bi bilo nič, če ne bi bila poroka 2h vožnje stran (kar pomeni 4 ure vožnje tisti dan) in še upoštevajoč dejstvo, da lahko kadarkoli rodim, ker je otroček malo večji in zato možnost TUDI večja.
In se sprašujem od jutra, dokler ura ni 10 minut do 12h- ob 12h pa je ZADNJI čas, da odrineva od doma, če želiva priti pravočasno... in grem s svojim prosečim obrazom do kabineta mojega moža, ki se je to sobotno jutro že pošteno zakopal v delo. "Jaz bi vseeno šla..."
Ne boste verjeli, da tako dobri možje obstajajo- "Prav," reče "pa pejva." iiiii :D
in v 10-ih minutah imam zavito darilo (še dobro, da sem čestitko skrbno napisala že par dni prej :) sem že oblečena, on tudi, oba sveža, naparfumana, urejena in ready TO GO! Mož me že čaka v avtu, pazi- s sprintanim zemljevidom poti(!!!!) in že hitiva najini dogodivščini naproti. :)
Čisto je miren...občudujem ga...to mu tudi povem. Naslednjič pa mi vseeno lahko poveš kakšno minuto prej, reče z nasmehom na obrazu in zagrize v sendvič, ki ga zanj mimogrede ubodem na bencinski namesto kosila za ta dan.
Joj, kako potrpežljiv in vedno za akcijo je! Love him!
V avtu se naličim, do konca zavijem darilo, sledim na karti kam morava iti in čeprav enkrat malo zaideva, prideva na cilj še predčasno. Kako sem vesela table, ki kaže do prizorišča!
Tam že čaka ženin, naju takoj pride pozdravit, ne deluje preveč nervozen, samo malo. Hitro se zaklepetava z nekaterimi, ljudje so res odprti in midva sproščena. Nato ženin odgovarja na vprašanja in ugiba kaj bi odgovorila njegova nevesta. Luštno. Ko vse pravilno odgovori pa pride še nevesta v kočiji skozi naš špalir- čudovita je! Se poslikamo, najemo, gremo na cerkveni del poroke, ki naju tako gane, da jaz jokam, mož pa se komaj zadržuje. Čudovita pridiga posebnega gosta poroke in milni mehurčki namesto riža, nato pa še škljoc škljoc slikica z nevesto in čestitke in že sva na poti domov.
Kako žal bi mi bilo,če tisti dan ne bi šla na to poroko- prijateljici sem namreč pomagala pri podrobnostih poroke in reees sem si jo želela videti. Poleg tega mi je bilo še vedno malo žal, da nisem šla na poroko drugega zelo dobrega prijatelja pred dobrim mesecem v Turčijo in nisem hotela še ne tako čudovite priložnosti zamuditi.
Pot nazaj mine sicer hitreje (to se mi vedno zdi- a še komu?), a nama že malo kruli po želodčku- na mah se odločiva da greva na golaž s kruhovimi rezinami v Jurmana- v 5-ih minutah postreženo, v 10-ih pojedeno in plačano in z nasmehom se čez 10 minut že naslikava doma, mož seveda pred TV- fuzbal svetovno prvenstvo ujame, jaz pa na čvek k mojim staršem in nato pisat blog o najinem ponovnem čudovitem dnevu.

Who says you can't have it all? :D

10. junij 2010 MOOORJEEEE :)

Tole je blog o najinih impulzivnih vsakodnevnih avanturah- ja, najino življenje je res pestro in JA- HOČETE NAJU SPOZNATI!! :D
...in predvsem... MORAM zapisat vse čudovite dogodivščine, da jih ne pozabim, ker je ena lepša od druge in takooo uživava...pa tudi za najinega sinčka.
Torej, sem na porodniškem dopustu in res fino je, da se lahko posvetim pripravljanju vsega za otročka, ker pa moj mož dela od doma, si lahko vzameva tudi dan med tednom čist na off- in tako je bilo- mož je "vprašal svojega šefa"(beri samega sebe) ;) in sva šla- na morje v Portorož.
Letos poleti nestrpno pričakujeva prihod tretjega člana naše družinice in zato sva vedela, da bova do konca avgusta težko še kaj videla morje, razen če ne greva za kakšen dan sedaj. Poleg tega sem imela prejšnji dan namen narediti še predzadnji kolokvij za magisterij in sem rabila naslednji dan na off (čeprav ga tehnično sicer nisem šla delat, no ampak sem vsaj na sprehodu po Tivoliju z možem ugotovila srž svoje težave :S) ... anyways...
Na morju sva si najprej ogledala lokacijo, kamor bomo - prvič trije- konec avgusta odšli na vikend morja zraven solin in si zaželela ter se pustila razvajat z ogledom apartmaja, nato pa sva nonšalantno parkirala avto pred kampom Lucija in se šla lepo mirno (in predvsem zastonj :) sončit kar na plažo kampa. Lubi se je celo kopal, čeprav temperatura morja ni bila več od 22 stopinj. In nato sva odšla na "preverjeno" kosilo njokov v sirovi omaki. Hmmm, nato pa sva bila tako zaspana (ja, sva se kar razvadila s popoldanskim spancem), da sva najprej razmišljala, da bi avto odpeljala v senco in se naspala, a sva se nato odločila, da greva kar na portoroško plažo, najameva dva ležalnika in marelo in si vzameva malo siestice. In tako je bilo-plaža skoraj prazna, saj je bilo to med tednom v četrtek, parking sva dobila takoj in idealen- v senčki. Ooo, kako luštno sva kakšno dobro uro spala na svojih ležalnikih, nato pa vsa razgreta v vodico- sama sem čofotala čisto pri obali, kjer je še toplo morje in o tako uživala- čutila pa sem, da je užival tudi mali v mojem treebuščku in nato smo se vsi zadovoljni odpravili še do moje stare mame, ki živi blizu in seveda pogledat še obe moji sestrični, Monico in seveda mojo drugo sestrično, rojeno pred slabim mesecem ter njuno mamo, ki živijo v novi hiši. Po prijetnem in sproščenem klepetu na njihovi senčni terasi in crkljanju ter stiskanju z obema sestričnama, sva se zadovoljna vrnila domov z najine morske avanture.