Praznično sankanje

Čudovito mirni so ti naši božično-novoletni prazniki, pravi balzam za dušo. Prepotreben odmor od hitrega delovnega tempa. Pričeli so se s štiridnevnim obiskom tasta in tašče, ki je bil prav sproščen, na easy, za marsikoga se zdi čudno, a mi se imamo skupaj prav luštno. Otroci so se naigrali z babico in dedkom, midva sva še par dni delala, nato pa smo vsi skupaj, še z mojo stranjo družine praznovali, pripravili in pojedli božično večerjo, šli k polnočnici, se zjutraj obdarovali, imeli še božični zajtrk in kosilo. Nato pa je sledil dolg skoraj eno in poldnevni počitek, prav potrebovali smo ga, cela naša razširjena družinica.
Iz lenobnega vzdušja sem svojo družinico zbudila s pobudo, da bi odšli na izlet in sankanje v Kranjsko Goro. Otroka sta se po poti naspala, ob prihodu pa smo se najprej odpravili na krajši sprehod po sončnem središču, svoje trebuščke napolnili z domačo hrano najboljše gostilne naokrog, pr' Martin, nato pa odšli na sankanje z našima nadobudnežema. Užitek ju je bilo gledati tako navdušena in razigrana, nasmejana in vesela. Po koncu sankanja smo se odpravili še na topek čajček, po poti domov pa smo grizljali še babičino čokoladno potico in praznične piškotke.  Za piko na i pa sva se z dragim odpravila še na zmenek v kino po dolgem času in na topel napitek.
Počutim se blagoslovljena zaradi sončnega vremena, redkost tam v teh dneh, zaradi mojih čudovitih otrok, ki sta bila tako prijetna in nasmejana cel dan, tako da smo se imeli res lepo, umirjeno in toplo.
Tudi vam želim čudovite, mirne, tople in ljubeče praznike ter 2014 polno čudovitih dni!

Klicanje duhov in zakaj je to lahko nevarno

Sama imam že kar nekaj izkušenj z dušami umrlih, zato vas tudi opozarjam, da ne poskušajte klicati in se pogovarjati z duhovi, dušami preko ouija boardov, s kozarcem in kartonom, tablo, ipd. ker se lahko škodljivi duhovi, demoni prilepijo na vas in postanete od tega početja odvisni- ob vsaki težavi boste klicali in želeli nasvet od nje, kar vam lahko samo zmede um in v skrajnem primeru lahko postanete odvisni od nje, od vedeževalcev, kjer lahko izgubite samo veliko denarja, se še bolj zmedete in nikakor ne najdete več notranjega miru... lahko pa se vam celo pomrači um in vas lahko potem samo še odpeljejo v psihiatrično ustanovo. Nič dobrega ni v tem, čeprav na začetku zgleda obetavno. Raje urite svojo intuicijo, poslušajte sebe, božje v vas, vi imate vse odgovore, samo umiriti se je treba, da lahko slišite njen nežen tih glasek, ki spregovori samo v tišini, umirjenosti, človeku, ki je pozitivno naravnan.

Mediji so bolj izkušeni ljudje in se znajo, v večini primerov, tudi začititi pred vdori negativnih energij, demonov ipd. Prepustite to njim!

Posmrtno življenje v luči znanstvenega raziskovanja

V zadnjem času se poglobljeno ukvarjam s tem kam gremo po smrti. To se mi zdi predvsem pomembno zato, ker smo v tostranstvu zgolj največ 100 let (večina pa le okrog 70), kaj pa potem? Tu imamo torej idealno možnost, da čim več naredimo za svojo dušo. Ob mojem znanstvenem,  in poljudno-znanstvenem raziskovanju sem odkrila, da obstaja mnogo materiala na to temo. Ogromno zelo merljivih, konkretnih znanstvenih raziskav o izkušnjah ogromne množice ljudi, ki so izkusili klinično smrt, bodisi zaradi nesreče, samomora, a so se vrnili nazaj. Obstajajo tudi članki o ljudeh, ki z meditacijo zapuščajo svoje telo. Zelo zanimivo je, da imajo vsi po svetu zelo podobne izkušnje, ne glede na to ali so ateisti ali verni, le nekatere nianse doživljanja so drugačne.

Gre za to, da si opisujejo moment smrti kot čudovit trenutek, ki mu sledi močan občutek največje varnosti, vseprežemajoče ljubezni, občutek, ki ga nikdar ne želiš izgubiti...

Moja življenjska Spoznanja

1.       Ne idealiziraj nikogar. Vsi smo samo ljudje z napakami.

2.       Ne delaj ničesar zato, da se boš poveličal v očeh drugih, temveč samo v očeh Boga.

3.       Ljudje slišijo samo tisto, kar želijo.

4.       Vsak živi v svojem filmu.

5.       Po smrti je lahko nebeško lepo, srednje, kot v vicah, ali pa zelo peklensko hudo (po mnogih pričevanjih ljudi, ki so bili za kratek čas klinično mrtvi). Predvsem hudo je, če narediš samomor, ker je to smrtni greh. Živi tako, da boš imel lep prehod in posmrtno življenje.

6.       Najpomembneje v tem Zemeljskem življenju je ljubiti nekoga in da nekdo ljubi tebe, te nosi v srcu in da mu je pomembno kaj se s teboj dogaja. Brez tega je vse ostalo nič.

7.       Imej želje, cilje in sanje, a pusti življenju, da teče, ne poskušaj česa izsiliti. Poslušaj intuicijo, svoj notranji glas, saj Bog najbolje ve, kaj je zate najboljše. Bog tudi ve, zakaj je točno ta človek najboljši mož/ žena zate.

8.       Če se zjutraj (z molitvijo, meditacijo, dihanjem) umiriš in umirjen začneš dan, boš veliko več naredil in tvoje življenje bo teklo brez večjih pretresov in kaosa, gladko, mirno.

9.       Sprejmi življenje, kot se ti ponuja in se zahvaljuj za vse lepe, dobre stvari.
10. Čisto vsak na tem svetu ima svoje poslanstvo in če se prepustiš Bogu, da te vodi do njega, te bo, vendar se moraš vsak dan zjutraj umiriti, da boš slišal svoj notranji glas, kakšno je tvoje poslanstvo.
11.Otroci obogatijo življenje na neizmerno čudovit način in kot obstaja obdobje zaljubljenosti v partnerja, se ob rojstvu otroka (eni prej eni kasneje) dejansko zaljubiš v svojega otroka z enako močno ljubeznijo, ki lahko partnerja neizmerno poveže in utrjuje v njuni ljubezni, če znata najti tudi čas in način, da vedno negujeta svojo ljubezen in sproti rešujeta morebitna nesoglasja.

Moje prve izkušnje kot medij

Ko se človek odloči tvegati in spregovoriti, mu je dana moč in še ustvarja povezave. Poleg tega pa imamo okrog sebe ljudi, ki so nam presenetljivo podobni, tvegajte! Če radi berete o Zakonu privlačnosti, The secret, se o tem pogovarjajte z znanci in sodelavci. Presenečeni boste! Če verjamete v moč uma nad telesom in berete knjige Luise L. Hay Življenje je moje, Telo je moje, se pogovarjajte o tem. Če ste verni, se pogovarjajte z ljudmi v svoji službi o zadnji pridigi, maši. Presenetljivo, da sem sama po 10-ih letih ugotovila kako veliko vernih ljudi imam za sodelavce in se o tem nikdar nismo pogovarjali!

Torej glede mojih izkušenj, kot medij. Zavedam se, da sem sedaj potrebna ljudem kot medij, da lahko prek mene umrli sporočijo kaj živečim, da lahko eni drugim obojestransko pomagajo pri duhovnem in dušnem napredku. Dolgo sem se duhov bala, ampak to le zaradi napačnih, celo grozljivih predstav iz filmov, nadaljevank, grozljivk. Saj veste- podočnjakasti, brez glav, polni krvi, grozni. No, mogoče imam srečo, ampak meni se duhovi umrlih vedno prikažejo zelo lepi, taki kot so bili za časa življenja. Moja stara mama je bila prva.

Duhovno se rodi v miru uma

Zadnje čase mi je bilo težko pisati. Potrebovala sem počitek, popoln odklop po težjem obdobju, stran od računalnika, možgane na off. Takrat se je zgodilo. V tišini, na morju, ko možgane odklopiš, dopustiš, da se lahko vklopi nova dimenzija, duhovna, intuitivna.

Šlo je za moj bliskovit duhovni napredek, v smislu spoznanja funkcioniranja sveta, predvsem pa v smislu nekaterih spoznanj, za katere do sedaj nisem bila pripravljena deliti s svetom. Sedaj se mi je iz drobcev sestavila celota. Pripravljena sem, da vam o tem spregovorim.
Kot sem že večkrat na blogu omenila, sem imela tekom življenja mnogo nadčutnih zaznav, vizij, celo zelo konkretnih dogodkov. Vendar so se v tišini poletja, tišini uma rodile mnoge nove.

Mame ne smemo zboleti

Moje življenje od zadnje objave je bilo (vsaj do sedaj) najbolj naporen del mojega življenja. Sploh zadnjih 5 tedenov je bilo nooooriiiih. Nikdar si nisem predstavljala, da je lahko življenje z dvema majhnima otrokoma, ki sta 20 mesecev narazen, tako naporno, čeprav so me vse moje kolegice sotrpinke svarile naj bo med otrokoma vsaj 2 leti in pol, ampak neeee, nisem poslušala. Želela sem si ju imeti čim bolj skupaj, saj se mi je zdelo, da bosta kasneje boljša prijatelja, poleg tega nisem bila več tako mlada in sem hotela čimprej opraviti z nosečnostmi in porodi.

Kaj je tako napornega? Naporno je predvsem to, da sem se po sveh porodniškah in zelo kratkem času vmes, končno vrnila na delovno mesto, kjer me je zaradi pogostih bolezni moje zamenjave, čakalo ogromno dela, ki sem ga želela čimveč stlačiti v svoj delavnik, da bi mi čim manj dela ostalo za doma, saj z dvema majhnima otročkoma zraven pač zelo težko kaj narediš. Tako sem domov prihajala zelo utrujena, nato pa se brez minute počitka do večera ukvarjala z obema otrokoma, večkrat zaman poskušala hkrati še kaj pospraviti, in vsak dan upala, da bosta otroka hitro zaspala, da bi še kaj naredila. Ko sta končno zaspala, pa…sem zaspala skupaj z njima. Zbudila sem se okrog polnoči in se razočarana in utrujena zgolj prestavila v spalnico. Ponoči sta se obvezno oba zbudila in prišla k nama v posteljo, ta mala se je hotela še enkrat dojiti iz mojega že tako izčrpanega in suhega telesa. Vmes smo seveda imeli vsak teden kakšen dan bolezni izmenjaje enega ali drugega otroka in seveda prekrokane noči merjenja in zbijanja vročine, zjutraj pa vsa neprespana seveda v službo. Poleg službe  sem kot zakleto imela v obeh pevskih zborih junija koncerta in seveda kar naprej ene intenzivne, poleg rednih, še dodatne vaje, ki so mi, poleg vseh zaključnih sestankov, ocenjevalnih konferenc ob zaključku šolskega leta, močno kratile moj čas z otrokoma in bile zame še dodatna obremenitev,  da ne omenim še mojega povezovanja terapije s svetovanjem, ki mi vzame veliko časa in priprav. Sama si, čeprav na smrt izčrpana, nisem dovolila zboleti, saj sem se bala kako bo šele potem, če mi še zdaj ne uspe poštimati vseh stvari.

Duhovi, staranje, sprejemanje

Kako  lepo je starati se. Iz mladostniške neizkušenosti, strahov, napačnega in necelostnega doživljanja sveta, se počasi oblikuje celotna slika, preko učenja, pogovorov, izkušenj. Kako smešno se mi zdi, da sem se kot mala bala duhov v naši hiši. Sploh okrog polnoči sem vedela, da hodijo okrog, morda se vračajo za kratek čas v svoj dom. Sedaj vem, da tudi če se to dogaja, so končno to moji predniki, ki mi hočejo le najboljše in bi mi kvečjemu pomagali v mojem življenju in na moji poti, ne bi mi škodovali. Če resnično moja stara mama in ata ali moj oči obiščejo ponovno svoj dom, in srečajo mene, bi me gotovo objeli, bi me bili veseli. To zelo močno čutim ravno zdaj, ta večer. Veselje mojih prednikov do mene in nekakšno sprejetje sebe, svojega doma, svojega življenja. O sprejemanju govorim že nekaj zadnjih objav, a to zato, ker je to proces.
Tudi glede svojega poklica in svojega poslanstva se mi dogajajo podobne stvari- ko vse sprejmem in se prepustim božjemu vodstvu, dobim navodila za svojo pot, znake, včasih celo vizije delčka svoje prihodnosti. Za vizije se mi zdi, da sem morala ogromno kar garati, da jih lahko vidim. Gotovo je ta moja občasna jasnovidnost dar, a veliko sem delala na tem, da sem intuicijo razvijala: Večkrat sem se še ob zvonenju stacionarnega telefona vprašala vnaprej kdo bi lahko bil, poskušala začutiti energijo tistega, ki kliče, potem sem poskušala uganiti ali je na moji poti do službe vse v redu in nato poslušala prometne novice, poskušala sem tudi ugotoviti kateri fant mojih prijatlejic bo postal njihov mož- zanimivo je, da se redko zmotim.
Življenje se mi razkriva vedno bolj in bolj, dobiva globino, pridobiva celo sliko. Všeč mi je, uživam v prepuščanju in delovanju po intuiciji. Čeprav je delavno, natrpano, a hkrati pestro, zanimivo in ne preveč naporno. Kadar je preveč naporno vem, da nekaj ne delam prav in da se ne poslušam. Vsi imamo intuicijo, le da nekateri vanjo vlagajo premalo časa. Verjeti si, zaupati si, to je tisto pravo, vse ostalo je zgolj poskus ugajanja drugim, slepo sledenje, pretirano prepuščanje. V sebi imamo vse odgovore.

Angeli v vsakdanjiku

V življenju sem imela že veliko takih in drugačnih srečanj z angeli, ki jih opisujem v prejšnjih objavah, a tudi v mojem vsakdanjiku so zelo prisotni. Ravno včeraj sem imela zaradi stavke doma oba otroka in resnično lepo smo se imeli dokler ni napočila ura za popoldansko spanje. Oba seveda še po kosilu spita, ta velik stem v vrtcu sploh nima problema. Vendar pa je doma druga zgodba, saj si, čeprav zaspan, želi igrati s svojo mami. Torej kako narediti dovolj miru in tišine za mlajšega otroka ob igranju drugega? Šla sem v drugo sobo, da jo podojim, ta velik za nama in ko sem že obupala, da bom nekako našla način, sem prav čutila posredovanje angelov. Pogledala sem tudi na digitalno uro in izpisalo se je 14:44 (v kolikor ne veste več 4ic hkrati pomeni, da te angeli spremljajo. Ta velikega sem dala v posteljo, mu jasno povedala, da ne sme iz postelje, dokler se ne naspi in odšla v drugo sobo dojit. Mala je zaspala in skoraj še mami, ko je ta velik začel klicat: "Mami, grem lahko dol s postelje?" Hitro sem šla tja,da ne bi zbudil male in malo pustila kar na kavču. Ulegla sem se poleg njega in ko je končno zaspal, sem očitno omagala tudi sama. Sanjala sem, da sem na tleh pod posteljo pustila prižgan likalnik in se takoj zbudila. Vedela sem, da so tako angeli posredovali, da sem se zbudila pravi čas, saj se je mala že zbujala in bi se lahko zvrnila dol s kavča. Kako lepo je, ko veš, da te angeli varujejo in ti pomagajo čez dan, le večkrat jih moraš imeti v mislih in jih prositi, da ti pomagajo. Lahko ti najdejo parkirni prostor, lahko ti pomagajo, da otroci zaspijo in še mnogo drugih stvari.

Čarobnost doma

Vedno sem si želela uživati v trenutku, pa v mladih letih tega nisem znala v polnem, saj sem si vedno želela biti drugje, kot sem bila: ko sem bila otrok, sem si želela čimprej odrasti, da bom lahko naredila stvari po svoje, ko sem bila najstnica, sem si želela lepšo postavo, lase, lepše obleke, imeti boljše ocene v srednji šoli. Spraševala sem se ali je ta ali oni fant pravi, ali sem izbrala pravo poklicno pot. Toliko nesigurnosti in vprašanj. In sedaj sem tu. Nekje na sredini svojega življenja. In sem končno zadovoljna s svojim življenjem.
Sedaj vem, da ni pomena se dokazovati pred kom in s kom tekmovati. Pomembno je, da najdeš svojo pot in poti vseh drugih so različne, zato ne moreš primerjati. Paše mi biti samosvoja.
Sedaj vem kaj je moje poslanstvo na tem svetu. Deliti znanje, ki ga imam preko svetovanja ali terapij, pisanja, buditi upanje v drugih in jim kazati pot, če želijo, sama pa sem prav tako večni učenec drugih.
Sedaj vem, da človek potrebuje vsaj enega človeka, ki vanj resnično verjame in ga podpira (v mojem primeru je to moj mož) in je to dovolj, da se ne obremenjuješ več z drugimi ljudmi in lahko uresničuješ svoje sanje in posegaš po zvezdah. In zaradi vere nekoga vate, se vsi strahovi in ovire na poti razblinjajo v prazen nič.
Sedaj resnično uživam v vsakem trenutku z mojima čudovitima otrokoma, se z njima smejim, ju tolažim, v njiju (upam) prebujam najboljše kvalitete in ljubezen do družine in doma. Prav čutim njuno različno energijo in se kopam v povezanosti naših auer in simbiozi v kateri smo. Hčerkina energija je tako mirna, nežna, pomirja me, sinova je navihana, igriva in izjemno ljubeča, njegovo srce je res veliko in občutljivo.
Sedaj se zavedam in resnično ustvarjam naš dom in občutek doma za nas vse štiri, predvsem pa mi je pomembno zaradi mojih otrok. Prej mi to ni bilo tako pomembno, sedaj se trudim, da poleg ogromno ljubezni, crkljanja, poljubčkov, žgečkanja, igranja, otroka dobita topel občutek varnega doma. Trudim se, da je naš dom urejen, čist, dišeč, čeprav je to z dvema otrokoma mlajšima od treh let resnično izziv. A kadar mi ga kolikor toliko uspe ohraniti urejenega in se cela družina skupaj zbere ob domačih obrokih in cel dan preživimo skupaj, takrat sem najbolj srečna. Saj vem, da bosta moja otroka v svet odnesla občutek varnosti, ljubečega dišečega doma, ki ju bo spremljal na vsakem koraku, tudi ko bodo njuni koraki samostojnejši, brez spremljajočega mojega.

Sedaj se zavedam, da je največ kar jima lahko dam, čarobno in ljubeče občutje doma, ki ga bosta v srcu nosila povsod kamorkoli bosta šla.