Tuesday, June 25, 2013

Mame ne smemo zboleti

Moje življenje od zadnje objave je bilo (vsaj do sedaj) najbolj naporen del mojega življenja. Sploh zadnjih 5 tedenov je bilo nooooriiiih. Nikdar si nisem predstavljala, da je lahko življenje z dvema majhnima otrokoma, ki sta 20 mesecev narazen, tako naporno, čeprav so me vse moje kolegice sotrpinke svarile naj bo med otrokoma vsaj 2 leti in pol, ampak neeee, nisem poslušala. Želela sem si ju imeti čim bolj skupaj, saj se mi je zdelo, da bosta kasneje boljša prijatelja, poleg tega nisem bila več tako mlada in sem hotela čimprej opraviti z nosečnostmi in porodi.
Kaj je tako napornega? Naporno je predvsem to, da sem se po sveh porodniškah in zelo kratkem času vmes, končno vrnila na delovno mesto, kjer me je zaradi pogostih bolezni moje zamenjave, čakalo ogromno dela, ki sem ga želela čimveč stlačiti v svoj delavnik, da bi mi čim manj dela ostalo za doma, saj z dvema majhnima otročkoma zraven pač zelo težko kaj narediš. Tako sem domov prihajala zelo utrujena, nato pa se brez minute počitka do večera ukvarjala z obema otrokoma, večkrat zaman poskušala hkrati še kaj pospraviti, in vsak dan upala, da bosta otroka hitro zaspala, da bi še kaj naredila. Ko sta končno zaspala, pa…sem zaspala skupaj z njima. Zbudila sem se okrog polnoči in se razočarana in utrujena zgolj prestavila v spalnico. Ponoči sta se obvezno oba zbudila in prišla k nama v posteljo, ta mala se je hotela še enkrat dojiti iz mojega že tako izčrpanega in suhega telesa. Vmes smo seveda imeli vsak teden kakšen dan bolezni izmenjaje enega ali drugega otroka in seveda prekrokane noči merjenja in zbijanja vročine, zjutraj pa vsa neprespana seveda v službo. Poleg službe  sem kot zakleto imela v obeh pevskih zborih junija koncerta in seveda kar naprej ene intenzivne, poleg rednih, še dodatne vaje, ki so mi, poleg vseh zaključnih sestankov, ocenjevalnih konferenc ob zaključku šolskega leta, močno kratile moj čas z otrokoma in bile zame še dodatna obremenitev,  da ne omenim še mojega povezovanja terapije s svetovanjem, ki mi vzame veliko časa in priprav. Sama si, čeprav na smrt izčrpana, nisem dovolila zboleti, saj sem se bala kako bo šele potem, če mi še zdaj ne uspe poštimati vseh stvari.
Mož in otroci so seveda lahko bolni, a mama ne! Upam, da ima še katera tako izkušnjo, ker se mi tole zdi preveč mejno in rabim potrditev, da se to še kateri dogaja!
Tako so mi minevali dnevi, tedni, mesci. Vmes sem zbrala dovolj energije zgolj za najnujnejše stvari – opravke, plačevanje položnic, kuhanje, previjanje pleničk, … mož se je trudil, kot vedno, po svojih najboljših močeh , vendar nama ni uspevalo, da bi imela poleg ukvarjanja z otroki, službe in pripravljanja obrokov, še dovolj časa da bi imela čisto stanovanje, kar me je spravljalo iz tira. Počutila sem se nesposobno- kako neki drugim mamam uspeva? Nekaj časa sem se frustrirala, nato pa za svoje mentalno zdravje naredila zaključek:
Da, če jim uspeva imeti naporno službo, delati kariero, se igrati in ukvarjati z otroki ob popoldnevih in imeti čisto stanovanje- imajo bodisi najete varuške, čistilke ali pa rabijo manj kot 5 ur spanca na noč –vse ostale morajo ob dveh tako majhnih otrokih bodisi:
-          Kariero postaviti malce na stran,
-          Bodisi začasno se manj ukvarjati z otroki in posvetiti več časa čiščenju, kuhanju, pomivanju, opravkom kot otrokom,
-          Če pa pravijo, da jim vse uspeva- lažejo!
Glejte, me sploh ne zanima, če vam vse to uspe in kako- me ne zanima! Ker karkoli bi mi trenutno kdo rekel, bi se ob tem počutila zgolj in samo nesposobno, tako da to je to. Moje mnenje o stvari.
Se slišimo čez nekaj časa, ko bo, upam, moje življenje spet sproščeno, umirjeno, kot pred slabim letom dni, ko bom spet imela več časa za pisanje poljudno-znanstvenih in strokovnih prispevkov, ko bom imela čas za branje knjig, in mogoče celo za kakšen malo daljši zmenek z možem. Konec junija pomeni zame tudi konec tega napornega obdobja, tako da se že sproščam, regeneriram, postajam lažja…

No comments:

Post a Comment