Kaj je tako napornega? Naporno je predvsem to, da sem se po
sveh porodniškah in zelo kratkem času vmes, končno vrnila na delovno mesto,
kjer me je zaradi pogostih bolezni moje zamenjave, čakalo ogromno dela, ki sem
ga želela čimveč stlačiti v svoj delavnik, da bi mi čim manj dela ostalo za
doma, saj z dvema majhnima otročkoma zraven pač zelo težko kaj narediš. Tako
sem domov prihajala zelo utrujena, nato pa se brez minute počitka do večera ukvarjala
z obema otrokoma, večkrat zaman poskušala hkrati še kaj pospraviti, in vsak dan
upala, da bosta otroka hitro zaspala, da bi še kaj naredila. Ko sta končno
zaspala, pa…sem zaspala skupaj z njima. Zbudila sem se okrog polnoči in se razočarana
in utrujena zgolj prestavila v spalnico. Ponoči sta se obvezno oba zbudila in
prišla k nama v posteljo, ta mala se je hotela še enkrat dojiti iz mojega že
tako izčrpanega in suhega telesa. Vmes smo seveda imeli vsak teden kakšen dan
bolezni izmenjaje enega ali drugega otroka in seveda prekrokane noči merjenja
in zbijanja vročine, zjutraj pa vsa neprespana seveda v službo. Poleg
službe sem kot zakleto imela v obeh
pevskih zborih junija koncerta in seveda kar naprej ene intenzivne, poleg
rednih, še dodatne vaje, ki so mi, poleg vseh zaključnih sestankov,
ocenjevalnih konferenc ob zaključku šolskega leta, močno kratile moj čas z
otrokoma in bile zame še dodatna obremenitev, da ne omenim še mojega povezovanja terapije s
svetovanjem, ki mi vzame veliko časa in priprav. Sama si, čeprav na smrt
izčrpana, nisem dovolila zboleti, saj sem se bala kako bo šele potem, če mi še
zdaj ne uspe poštimati vseh stvari.
Mož in otroci so seveda lahko bolni, a mama
ne! Upam, da ima še katera tako izkušnjo, ker se mi tole zdi preveč mejno in
rabim potrditev, da se to še kateri dogaja!
Tako so mi minevali dnevi, tedni, mesci. Vmes sem zbrala
dovolj energije zgolj za najnujnejše stvari – opravke, plačevanje položnic,
kuhanje, previjanje pleničk, … mož se je trudil, kot vedno, po svojih
najboljših močeh , vendar nama ni uspevalo, da bi imela poleg ukvarjanja z
otroki, službe in pripravljanja obrokov, še dovolj časa da bi imela čisto
stanovanje, kar me je spravljalo iz tira. Počutila sem se nesposobno- kako neki
drugim mamam uspeva? Nekaj časa sem se frustrirala, nato pa za svoje mentalno
zdravje naredila zaključek:
Da, če jim uspeva imeti naporno službo, delati kariero, se
igrati in ukvarjati z otroki ob popoldnevih in imeti čisto stanovanje- imajo
bodisi najete varuške, čistilke ali pa rabijo manj kot 5 ur spanca na noč –vse ostale
morajo ob dveh tako majhnih otrokih bodisi:
-
Kariero postaviti malce na stran,
-
Bodisi začasno se manj ukvarjati z otroki in
posvetiti več časa čiščenju, kuhanju, pomivanju, opravkom kot otrokom,
-
Če pa pravijo, da jim vse uspeva- lažejo!
Glejte, me sploh ne zanima, če vam vse to uspe in kako- me
ne zanima! Ker karkoli bi mi trenutno kdo rekel, bi se ob tem počutila zgolj in
samo nesposobno, tako da to je to. Moje mnenje o stvari.
Se slišimo čez nekaj časa, ko bo, upam, moje življenje spet
sproščeno, umirjeno, kot pred slabim letom dni, ko bom spet imela več časa za
pisanje poljudno-znanstvenih in strokovnih prispevkov, ko bom imela čas za
branje knjig, in mogoče celo za kakšen malo daljši zmenek z možem. Konec junija
pomeni zame tudi konec tega napornega obdobja, tako da se že sproščam,
regeneriram, postajam lažja…
No comments:
Post a Comment