Slaba vest, stres in še mnogo več...

Stresu se želim izogniti že celo življenje, zadnja leta, odkar sem z mojim dragim in poročena, veliko bolj uspešno. Zna me umiriti, s preprosto gesto. Nežno me privije v objem in položi svojo roko na moj vrat. Deluje v sekundi, ko začutim njegovo ljubezen, toplino med nama. Tako je že od začetka. Še preden sva hodila, sva oba čutila, da naju povezuje nekaj tako močnega, da si enostavno ne znava predstavljati življenja drug brez drugega. Instiktivno se čutiva in drug drugemu pomagava živeti čimbolj brez stresa, tudi s tem, da do partnerja nisva zahtevna.

Odkar sem na porodniški je bilo tega stresa malo ali nič. Uživamo družinsko življenje. Zadnje par dni pa (res po nepotrebnem) več. Zadnje par tednov sem se za zadnji izpit magisterija učila počasi, cca. 1 uro na dan, ko je mali spal ali se igral z očkatom. Zadnje tri dni pa je bilo treba več, zato se je moral mož malo žrtvovati in zamotil malega. Videla sem, kako ga je to izčrpalo in postalo mi je jasno kako veliko energije imam, da ponoči spim le v kosih, grem pozno spat, se cel dan ukvarjam z malim, kuham, pospravljam, pišem. On ni navajen, zato sem ga danes malo pocartala in sem ga zjutraj napotila kar nazaj v posteljo, da se dobro odpočije.

Bila sem pridna in se (upam) naučila dovolj. Vendar me je teh par dni vseeno nehote spremljala slaba vest. Mali je večkrat pogledoval proti meni, jaz pa sem bila, več ali manj, prikovana pred lepiča in za knjige. Stanovanje je treba počistiti, oprati perilo, zlikati... Joj, nisem navajena, da nimam časa narediti vseh teh stvari in peče me vest. Počutim se, kot da nisem dobra mati in žena. Zavedam se, da je to le teh par dni, ampak vseeno. Vem, da je to posledica moje vzgoje in vem, da so moji starši (pre)večkrat žrtvovali čas z družino za čisto stanovanje. Sama sem se odločila, da ne bom taka, ampak je težko. Pritisk medijev, ljudi okrog nas, vzorcev vzgoje, tihega glasu, ki trka, je včasih premočan. In takrat se rodi- stres. Praktično iz niča. Mama je živčna, mali pa posledično tečen. In se je kar raje igral z očijem (joj, pa ni že prerasel faze "mami-je-naj-naj"? Neee, to je samo prehodno).

Odločila sem se in za odločitvami je treba stat in jih nato ne obžalovat. Želim si končat magisterij čimprej, stanovanje pa bom pospravila po izpitu, in ko se bom odpočila. In tako je bilo.

Šli smo na izpit- spet v troje (čeprav sva bila zadnjič z malim še v enem kosu ;) mama je (upam) uspešno odpisala, nato pa smo šli proslavljat. Imeli smo zmenek za Valentinovo na vrhu nebotičnika z vročo čokolado in toastom. Bilo je čudovito, toplo, spet sproščeno in brez slabe vesti. Kako lepo je, ko človek ne komplicira, kajne? ;)