Porodniška

Življenje in potek dneva sta se mi v zadnjih 2h letih drastično spreminjala. Od tega, da sem imela zase, za partnerja vsak dan skoraj polovico dneva, do prve porodniške, ko sem večinoma počivala, do tega, da sva z malim spala po presledkih vsake par ur čez cel dan in noč. Sedaj, med mojo drugo nosečnostjo mi je izjemno všeč, da je mali že zelo hitro začel spati v svoji sobici celo noč od cca. pol devetih do pol sedmih zjutraj, nato pa se pride pocrkljat in še malo podaljšat spanec v najino posteljo. Tako se mami lahko spočije. Druga stvar, ki mi je izjemno všeč je, da se mali sam zaigra in tako lahko vmes mirno pospravim, skuham, celo gobelin sem se spravila delati.
Je pa mali nekaj posebnega. Že od nekdaj ima zelo močno voljo in večkrat na dan želi doseči svoje in če se takrat razburim, je samo še bolj vztrajen v doseganju svojega cilja. Kadar pa mirno vztrajam pri svojem, ga poskušam umiriti z objemom, božanjem ali pa preusmerim njegovo pozornost, takrat se vda. Poskušam biti dosledna, zavedam se, da je dobro, da če se nekaj odločim, da vztrajam in celo sama sem večkrat presenečena kako se iz hude trme čisto umiri. Ja, mamice večkrat pozabljamo, da imamo posebno moč, mirno vztrajanje pa je prava pot do cilja. Ko svojo notranjost pomirimo, se naši otroci tudi. Všeč mi je biti mama, všeč mi je da lahko svojemu malčku dam tako veliko, sedaj med svojo drugo porodniško pa imava še en mesec čisto zase, preden se nama pridruži še sestrica. Počutim se blagoslovljeno, ko mirno urejam spalni kotiček, perem in likam oblekice zanjo, počasi pripravljam vse kar bom potrebovala v porodnišnici in kar bo(m) potrebovala, ko prideva domov. Čudovito je, ta čudež življenja, ta mali nosek in njene ustnice, ki so se ji zadnjič na ultrazvoku raztegnile v nasmeh, ki me je čisto pomiril- kot tudi dejstvo, da se je punca že obrnila z glavico navzdol in da je z njo in z menoj vse v redu. Mirno čakanje...čudovito...

Prav enako je pri opazovanju razvoja mojega sina, prvorojenca...
Kako me gleda v ustnice, kako se uči govoriti, kako posnema, kako se čudi ko ga pohvalim in še bolj ko ga opozarjam, da kaj ni naredil v redu. Hitro se uči in čutim, da je najbolj zadovoljen, ko nekaj naredi prav. Odnese smeti v koš, pospravi knjigice ali igračke, odnese nekaj očiju, pridno in hitro zaspi. Zato se trudim, da mu vedno kadar nekaj naredi narobe, takoj dam možnost, da se odkupi tako da stvar popravi, naredi, pospravi, brez da bi bila jezna nanj. In spet postane moj zlati fant. Čudovito je... opazovati, se čuditi, se veseliti skupaj z njim... rada ga imam... zanima me ali bodo moja čustva do drugorojenke drugačna in če, kako. Bliža se tudi prva obletnica smrti mojega očeta, za katerega sem šele danes izvedela, da je bila ravno na rojstni dan njegovega očeta, mojega dedka. Sprašujem se kdaj bo mala pokukala na ta svet, potihem upam, da morda na dan žena ali kasneje, in ne na dan očetove smrti ali celo na 29.februarja, saj bi potem imela RD le vsake 4 leta- a ravno letos mora biti prestopno leto? Bolj za šalo kot zares ;) ... kakor je namenjeno, je namenjeno. Se pa že veselim valentinovega, pa pusta, pa seveda najbolj prihoda hčerke.

Kako zanimivo je to življenje...umetnost je znati biti potrpežljiv, včasih čakati, včasih hitro reagirati, se sprijazniti, da ljudje odhajajo iz življenja, spet drugi prihajajo, da se časi spreminjajo in da je v vsakem obdobju poudarek na čem drugem in se znati veseliti tega.