Svet novopečene mame

30 ukvarjanja s seboj in sedaj se svet obrne na glavo. S čim se zdaj ukvarjam?
Že v porodnišnici sem opazovala svojega sinka in se spraševala kaj mi želi povedat. Naučila sem se, da je lačen, ko oblikuje ustnice v kljunček, hitro diha in z eno roko naredi gib: "Pridi sem!", če pa ne dobi takoj, začne "cmevkati"- jokati s presledki; da je pokakan, ko se dere brez presledkov in da noče biti sam, ko steguje rokice proti meni (in seveda ko sem pred tem izključila prejšnji dve možnosti :)

Seveda ne bi bilo vse tako zanimivo, če ne bi, ravno ko se mami nauči prepoznavati znake, teh znakov spremenil.
Ko je bil novorojenček se je več jokal, nato je ugotovil, da ga vidim in mi vse to pokazal z gestami. Saj vem, da je smešno in težko verjet, ampak ko ga napenja prav s kazalcem pokaže dol. Zdaj ko že govori nekaj besed, mi želi povedati "agu" in je potem čisto frustriran, ker mami ne uboga. Uboga mami pa še ne ve, kaj to v njegovem besednjaku pomeni.

Poskušam si urediti življenje in drobne stvari kot: da imam zraven kavča, postelje, previjalne mize vedno nekaj tetra plenic in drugih pripomočkov, ki jih potrebujem, da možu in sebi skuham kosilo, da je stanovanje kljub polni dnevni in nočni zaposlitvi mamice še vedno kolikor toliko urejeno. Nekje v podzavesti se zavedam, da nikdar več ne bom imela toliko energije in časa, da bo vedno tako pospravljeno, kot je bilo pred prihodom malega na svet, in se poskušam s tem sprijazniti. Predvsem pa si poskušam ustvariti v glavi prioritetni seznam opravil in biti zadovoljna, če mi jih v enem dnevu uspe narediti vsaj nekaj.
Pomembno mi je, da si vsak dan zase vzamem vsaj 20 minut. In ne, ne govorim o branju knjig, ali meditaciji, to je le čas, ki ga potrebujem, da se 2x stuširam, umijem zobe, počešem in namažem s kremo. Trenutno mi teh 20 minut skozi dan predstavlja največji luksuz. In pa če mali spi ponoči v kosu 4 ali celo 5 ur, kar se je zgodilo do sedaj 3-krat.

Ja, ni lahko, ko je mali prehlajen in kriči od bolečine ali neugodja, pa ko mu mami čisti nosek in vem, da to ni prijetno zanj, vendar moram to narediti. Je pa nagrajujoče. Največ mi pomeni, da je mali od mene podedoval veselo naravo, saj se kar naprej smeji in to na vsa usta, tako da se mu naredijo v ličkih jamice. In takrat se počutim, kot da sem zmagala, da sem dobra mama. Nagrajujoče je tudi to, da me kot tako vidi tudi moj mož in starši.

Tako je to sedaj. Vse je razdrobljeno v skupek drobnih opravil. Vsak dan je nova zmaga.