Vsak dan se veliko novega zgodi in dnevi hitro tečejo. Danes pa sem si končno lahko utrgala moment, da popišem vso to lepoto naših skupnih začetkov in predvsem spoznanja novopečene mamice.Že v trebuščku sem poznala tvoj karakter- si odločen, glasen, takoj moraš jasno dat vedet, če ti kaj ni prav, nisi (še?) potrpežljiv, a si hkrati nežen, čuteč, ljubeč. Že v trebuščku si čutil veliko najine ljubezni, a s toplino svojih rok te je, ko si bil nemiren in si močno brcal, skozi steno trebuščka lahko umiril le očka. A zdaj vidim, da je bil moj strah odveč- takoj ko umirim svoje misli, umirim svoje dihanje in se posvetim samo tebi, se v trenutku umiriš.
Si zelo prijeten deček. Všeč mi je, kako hitro dozorevaš in je s teboj lahko živeti, saj nisi naporen. Že od začetka si miren med preoblačenjem, uživaš med kopanjem in vedno takoj mirno zaspiš v lupinici ali vozičku.
Pomagaš mi. Ko sem imela drugi dan po tvojem rojstvu in potem še enkrat kasneje naval mleka, si vsake pol ure ali eno uro zelo pridno jedel in moje težave so hitro izginile. Krčev nisi imel, zgolj prva dva meseca si se dojil tudi ponoči na 2,5-3 ure, in z veseljem sem se prilagodila tvojemu tempu spanja in hranjenja. Že pri treh mesecih pa si si sam postavil uro 19.30 za spanje in se tudi začel dojiti zgolj 1-krat na noč, sedaj (o.p. v 4-em mesecu) pa še tega obroka ne rabiš več vedno. Tako smo si uredili rutino pred spanjem: malo te podojim, skopam, namažem z oljčkom, oblečem, podojim do konca, položim v zibko, kjer ti uspavanko zapoje najprej zvezdica, nato pa še vrtiljak s svetlobno projekcijo. Mama ti položi roko na lice in kmalu zaspiš.
Učiš me. Samo poslušati te moram. Na začetku si lakoto izražal z "cmevkanjem" (o.p.: nežnim jokanjem in cmokanjem) in ker si imel večinoma zaprte oči, nisi videl, da se že pripravljam na podoj. Sedaj pa rečeš le "g" ali "gu", ročice skleneš, kot bi molil in večkrat v miru gledaš in čakaš, da dobiš hrano. Svoje veselje ob hranjenju kažeš s tem, da mamo nežno božaš. Najlepše pa je, ko me med dojenjem pogledaš in se mi tako prisrčno nasmehneš in pokažeš svoje jamice, nato pa pomirjen nadaljuješ s hranjenjem. Ali pa po zajtrku, ko si ponavadi najbolj zgovoren, nasmejan in igriv. Poveš naenkrat vse besede, ki jih poznaš: "agu, go, agi, ga-ga,oo, eu", če se s teboj pogovarjam, te sprašujem in ti tudi namenim tvoj čas za odgovor. Prikupen si, ko mi podariš širok nasmeh z jamicami v ličkih, me nagajivo pogledaš in mi rečeš "agu", glavo nežno obrneš na stran, kot bi te bilo malo sram, malo v pričakovanju počakaš in se nato glasno zasmeješ, ko te poljubčkam po vratu.
Vem, da te zelo močno čutim in da včasih čutim tvojo utrujenost kot lastno in takrat te je najtežje uspavat. Vendar ko se ti dam čisto na razpolago in se prepustim, si najbolj miren deček na svetu, takoj zaspiš in v tistem trenutku moja utrujenost izgine. Enako je z lakoto. To dokazuje najino simbiozo. Vame projeciraš svoje občutke, da jih občutim v vsej silovitosti. A z veseljem ti ugodim, čeprav sem kdaj utrujena. Ja, si odločen in tvojim željam (predvsem glede hrane :) mora biti zelo hitro ugodeno, vsaka sekunda šteje, če ne si zelo glasen v svojih zahtevah, vendar si večino časa nasmejan, kar kaže na to, da si srečen in zadovoljen. Joj, prisežem, da imaš najlepši nasmeh na svetu! In v trenutku pozabim ves napor.
Hitro se učiš. Sam si že kmalu znal prijeti medvedka v obroču in žabico na igralu in ju povleči k sebi, z obema rokama primeš igračko in jo daš v usta. Že skoraj od rojstva imaš zelo dobro razvite vatne mišice in sedaj že ne želiš več dosti ležati, raje že napol sediš in veliko sam držiš glavico pokonci. Ko paseš kravice že dviguješ ritko in se poskušaš plaziti. Vem, da bi najraje takoj znal vse in ni mi lahko gledati te, ko se trudiš, pa ti (še) ne uspeva kar v prvo.
Hudo mi je kadar jočeš, čeprav vem, da še ne znaš drugače sporočati kaj se v tebi dogaja. Na primer kadar te napenja ali ko si med prehladom komaj ponoči dihal in sem ti morala velikokrat čistiti nosek. Trudim se, da bi imel občutek, da je ta svet varen in da so tvoje potrebe zadovoljene, vendar se zavedam, da boš še velikokrat jokal in ti bo hudo. Ampak vedi, da sem vedno tu zate in da te bom dvignila v naročje, ti pela in te tolažila, pa čeprav boš kdaj neutolažljiv. Najraje na svetu te imam, moj Šonzi! :*
Kako čudovito branje Maja. Prav danes smo se z našim enomesečnim malčkom prvič odpravili nekam na obisk. In mali je ves dan živčen, lačen, joka, skratka precej nemiren. Nisem vedela kaj mu je, si mi pa dala zdaj misliti, da je verjetno čutil tudi moj nemir. Ker je bil to tudi zame prvi izlet (po porodu) z vso otroško opremo sem imela pravo potovalno mrzlico in zna biti, da je to vplivalo nanj. Sem se zato zdajle prav zavestno umirila, ga privila k sebi in mu skušala vliti zaupanje ter ga s tem pomiriti.
ReplyDeleteJoj, res so srčki tile naši malčki. Sama ne morem verjeti, kako mi je spremenil življenje in kako lepo je biti vsak trenutek z njim, vsak trenutek je pravzaprav lepši od prejšnjega in navezanost, se mi zdi, se le poglablja. Le to me boli in mi je hudo, da nimam dovolj mleka da bi ga nahranila in zavarovala z njim. Trudim se na vse kriplje, a mali je neprestano lačen, ko zaključi pri meni. Seveda tudi tu ne gre obupati, ampak res bi mu tako rada omogočila to, da bi se hranil le pri meni, ne pa tudi s tistimi umetnimi praški. Morda se morava še tu nekako bolje povezati, da uravnovesiva povpraševanje in ponudbo.
Uživaj s svojim sončkom in še naprej lepo piši. Sem šele zdaj odkrila tvoj blog, ga bom pa zdaj pridno spremljala seveda :)