Prava ljubezen in dušni mir

Bliža se konec leta in čas je, da se zazrem v preteklo leto in naredim inventuro. Prišla si ti, mala deklica, naš mali angelček, s teboj porodniška, čudoviti čas povezovanja, s teboj, prenova občutka moje ženskosti, saj sem že drugič mama, razporeditev moje pozornosti med oba otroka ter borba v iskanju časa za intimo z možem, "us-time". Ni lahko. Ob bolnih otrocih, neprespanih nočeh, vsakodnevnih opravkih, moževim delom, se med naju prikrade utrujenost, včasih frustracija in misli se podajo na začetek najine ljubezni. Ko sva bila še sama, kraljevala v najinem stanovanju, ob nedeljah zavita na kavču in uživala. Kako močno se je takrat čutila toplina, ljubezen med nama. Ljubezen v zakonu zori od tistega močnega, intenzivnega, gorečega občutka, povezanosti na začetku in ob poroki, do mirnega občutka zavedanja enosti, utrjenega v varnosti, pri nama sedaj oplemenitenega z najlepšima možnima dodatkoma- dvema prečudovitima otrokoma, ki sta čudovita mešanica naju obeh skupaj. Starejši z mojim videzom in karakterjem, a bolj senzitiven na počutje očita, mlajša bolj očkova, a se midve bolj začutiva. Močno čutim,kot je rekel moj mentor Gostečnik, da prvi otroci nosijo v sebi bolj očkov nezavedni svet, njegova občutja, drugi so bolj senzitivni na maminega, na njene vsebine (tretji na njun partnerski odnos in kompromis, četrti je družinski otrok- skrbi za vezi v družini, edinčki na oba.Če se starša ne kregata, se toliko bolj kregajo otroci). Seveda pridejo momenti, ko si želiva poustvariti spet tiste momente, močna, intenzivna čustva zaljubljenosti, in takrat ko le moreva med nama zagori v polnem plamnu. Vendar si želim, da bi bilo momentov več, pa se zavedam, da je to le značilnost tega obdobja, ki je zaradi dveh tako majhnih otrok, bolj naporno.
Vsak ima svojega zavetnika, nekoga, kateremu se priporočiš, ko imaš težave. Moja zavetnica je Marija. Vsako leto v devetdnevni pripravi na božič, pri maši spremljamo po temni cerkvi s svečkami Marijo, kot bi jo spremljali v njeni pripravi na porod, na rojstvo sina. Letos sem se na prigovarjanje prijateljice tudi sama odločila, da jo tudi mi, njen kip, sprejmemo v naš dom za en dan in eno noč. Hvala, prijateljica, s svojimi nežnimi nasveti mi tako velikokrat pomagaš, pa sploh ne veš. Kako zelo sem jo potrebovala, sem začutila šele zvečer, ko sem ob njenem kipu prižgala najino poročno svečo. Pridružila se nam je tudi moja mami in tako sem imela ob sebi eno božjo in svojo zemeljsko mati, poleg tega pa sem tudi sama mati. Vsaka od naju je v naročje vzela enega mojega otroka in izmenično sva brali o Mariji, spis o tem zakaj je (še) Bog potreboval mater (pa jo mi ne bi ;) Ganilo me je. S kipom sem v naš dom prinesla zaščito, občutek miru, še večje domačnosti, povezanosti s svojo materjo ter s svojo materinsko stranjo, ženskostjo, tudi v zakonu. Marija mi je ta večer pomagala razmišljati in kasneje v pogovoru z možem razumeti, da prava ljubezen za vse življenje ni bučna, (no, včasih pa tudi ;) ampak večino časa nežna, tiha, potrpežljiva, dobrotljiva. Ne išče svojega, ni bahava, ampak skromna. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice (kot nama je že mami prebrala iz Svetega pisma v berilu na najini poroki). Hvala sv.Marija,moja zavetnica, za ponovno povrnjen dušni mir in osveženo zakonsko povezanost. Upam, da tudi ti, bralec,bralka najdeš svojo pot do notranjega miru, sreče, ljubezni, zadovoljstva v tem božičnem času. Za konec pa še moj najljubši citat iz Svetega pisma (paše za božično branje ;)
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.  In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.