Cuccurucucu Paloma

Koliko časa človek rabi, da se resnično dobro počuti v svoji koži? Sprijaznjen s svojo preteklostjo, sedanjostjo, najverjetnejšo prihodnostjo, zadovoljen s svojim telesom, osebnostjo, delom, življenjem? Za trenutek biveliko ljudi odgovorilo, da se, vendar da ta trenutek traja daljše obdobje? Pri meni se je to zgodilo sedaj, da so se stvari končno poklopile. Da se je moja preteklost srečala z mojo sedanjostjo. Moji geni z mojo samosvojnostjo. Da sem vsem in vsemu iz preteklosti odpustila, resnično ozavestila, da se je resnično vse v moji preteklosti dogajalo z namenom in da je točno tako moralo biti, dobro in slabo in tisto nekaj vmes. Vedno sem bila nekakšen trmast upornik brez razloga ( prav takšen kot je danes moj sin- ha, vse se vrača, vse se plača, a ne oči? ;) in ker so bili moji starši deloholiki, sem si sama prisegla, da moji otroci ne bodo trpeli pomanjkanja moje bližine in pozornosti na račun čistega stanovanja, in niso, a sem bila sama zelo nezadovoljna in nervozna, ker nisem živela v takšnem redu in čistoči, kot bi si želela. Če mi je oči govoril, da obešam deke na teraso, kot bi tukaj živeli cigan', sem jih nalašč. Potem sem postala mama, a bila še nekaj časa otrok po vedenju. Upornica. In imela še enega otroka. In še vedno v celoti ne dojela, da sem mama. Sedaj vem, da delam stvari zase in svojo družino, kakor si bom postlala, tako bom ležala. Poznam zelo dobro svojo preteklost in preteklost mojih staršev in starih staršev. Bolj sem jo spoznala ravno v zadnjem letu in sedaj razumem. Sprijaznila sem se. Umirila. Postala ne le ženska, temveč ženska v stiku s seboj, s svojimi koreninami in okoljem. Sedaj vem in občutim, kako mi vsi predniki nudijo zaščito iz onostranstva, kako me podpirajo. Razumem kako trdo so garali, da so mi omogočili vse to, kar sem in imam danes. Hvala vam za to! Hvala za vse sanje, ki ste si jih upali sanjati zame in za tiate, ki ste jih upali sanjati šele zame. Hvala za podporo in ljubezen, pa čeprav je bila včasih zakamuflirana v taki obliki, da je takrat nisem prepoznala, zdaj jo. Saj veste, čisto stanovanje, čista duša, čiste misli. Odšla je vsa krama, prišla je lepota, čistoča, red, mir. Končno se v svojem domu počutim resnično domače. Šele ko sem vanj vnesla ščepec preteklosti in veliko svojega osebnega stila (za katerega niti vedela nisem, da ga imam, dokler mi sestra ni razložila, da ga imam in to zelo izdelanega, samo zaupati si moram- hvala, sestrica!), moje najljubše barve peščeno, zlato, breskovo. Sedaj je toplina in je ljubezen in lepota. Dragocena Prijateljstva iz preteklosti obnovljena, ljubezen pa se še kar množi. Hvala vsem, ki ste mi pomagali, da sem postala kar sem in da je moj dom takšen, kot je, predvsem prijateljici za dva čudovita kavča za džabe. Vabljeni na obisk! Aja, kaj ima s tem naslov Cuccurucucu Paloma? To je moment, ko se srečata preteklost in sedanjost- oči je namreč večkrat pel kukurukuku, pa sem šele danes izvedela kako lepa pesem je to, s pomočjo filma 5-letna zaroka, mami je povedala kako rada sta poslušala to pesem, in še naključje(?) z možem kmalu praznujeva 5.obletnico. Oči, saj vem, da si imel pri urejanju doma in zadnjemu naključju ti svoje prste vmes;) cmok!