Čarobnost doma

Vedno sem si želela uživati v trenutku, pa v mladih letih tega nisem znala v polnem, saj sem si vedno želela biti drugje, kot sem bila: ko sem bila otrok, sem si želela čimprej odrasti, da bom lahko naredila stvari po svoje, ko sem bila najstnica, sem si želela lepšo postavo, lase, lepše obleke, imeti boljše ocene v srednji šoli. Spraševala sem se ali je ta ali oni fant pravi, ali sem izbrala pravo poklicno pot. Toliko nesigurnosti in vprašanj. In sedaj sem tu. Nekje na sredini svojega življenja. In sem končno zadovoljna s svojim življenjem.
Sedaj vem, da ni pomena se dokazovati pred kom in s kom tekmovati. Pomembno je, da najdeš svojo pot in poti vseh drugih so različne, zato ne moreš primerjati. Paše mi biti samosvoja.
Sedaj vem kaj je moje poslanstvo na tem svetu. Deliti znanje, ki ga imam preko svetovanja ali terapij, pisanja, buditi upanje v drugih in jim kazati pot, če želijo, sama pa sem prav tako večni učenec drugih.
Sedaj vem, da človek potrebuje vsaj enega človeka, ki vanj resnično verjame in ga podpira (v mojem primeru je to moj mož) in je to dovolj, da se ne obremenjuješ več z drugimi ljudmi in lahko uresničuješ svoje sanje in posegaš po zvezdah. In zaradi vere nekoga vate, se vsi strahovi in ovire na poti razblinjajo v prazen nič.
Sedaj resnično uživam v vsakem trenutku z mojima čudovitima otrokoma, se z njima smejim, ju tolažim, v njiju (upam) prebujam najboljše kvalitete in ljubezen do družine in doma. Prav čutim njuno različno energijo in se kopam v povezanosti naših auer in simbiozi v kateri smo. Hčerkina energija je tako mirna, nežna, pomirja me, sinova je navihana, igriva in izjemno ljubeča, njegovo srce je res veliko in občutljivo.
Sedaj se zavedam in resnično ustvarjam naš dom in občutek doma za nas vse štiri, predvsem pa mi je pomembno zaradi mojih otrok. Prej mi to ni bilo tako pomembno, sedaj se trudim, da poleg ogromno ljubezni, crkljanja, poljubčkov, žgečkanja, igranja, otroka dobita topel občutek varnega doma. Trudim se, da je naš dom urejen, čist, dišeč, čeprav je to z dvema otrokoma mlajšima od treh let resnično izziv. A kadar mi ga kolikor toliko uspe ohraniti urejenega in se cela družina skupaj zbere ob domačih obrokih in cel dan preživimo skupaj, takrat sem najbolj srečna. Saj vem, da bosta moja otroka v svet odnesla občutek varnosti, ljubečega dišečega doma, ki ju bo spremljal na vsakem koraku, tudi ko bodo njuni koraki samostojnejši, brez spremljajočega mojega.

Sedaj se zavedam, da je največ kar jima lahko dam, čarobno in ljubeče občutje doma, ki ga bosta v srcu nosila povsod kamorkoli bosta šla.