Natančen opis poteka poroda

Vsaka ženska ima drugačno porodno izkušnjo, tako kot druge dogodke doživljamo na različne načine. Kakšna vam bo rekla, da je bil hiter in lahek, spet druga da težek in naporen. Mama mi je kasneje rekla, da mi ni hotela preveč v detajle govoriti o porodnih bolečinah, da me ne bi preveč prestrašila, saj je zelo veliko tudi v psihološki pripravljenosti, pa tudi, ker je porod pri vsaki ženski drugačen. Nekaj velja kot pribito- porod je zelo naporen za telo ženske in porodne bolečine so resnično hitro pozabljene, ko ljubkuješ to malo čudovito bitje. Mi ne verjamete? Boste videle.

Kako je bilo pri meni?
(tu pa je še opis čisto drugačnega, hitrega lepega Drugega poroda)
Moja nosečnost je bila lepa. Večino časa sem bila v posebnem stanju zaljubljenosti, sproščenosti, pravili so da sem žarela. Počutila sem se kot na vrhu sveta in mož mi je večkrat rekel, da še nikdar nisem bila lepša, čeprav sem se zredila za dobrih 22 kil! Še dobro, da sem možu všeč v vseh oblikah ;) Popoldan sem bila sicer hitreje utrujena in sem vsak dan rabila popoldanski počitek in na koncu nosečnosti sem imela težave s prebavo in bila sem slabokrvna.

Nosečnost je minila hitreje, kot sem mislila, čeprav sem si zadnje par tednov želela, da bi že minila in bila je čisto brez slabosti. Morda zato, ker sta imeli moja mami in babi nosečnosti brez slabosti, morda ker sem redno jedla zajtrk, malici, kosilo, večerjo, morda, ker sem zavestno stres znižala na minimum, ne vem. Šolo z starše sva obiskovala v porodnišnici in se tam resnično dobro psihološko pripravila na porod in dobila vse informacije, ki sva jih želela. Doma sva se tudi pogovorila o mojih strahovih in o tem, da mi bo neprijetno, da me bo videl v najslabši luči. Všeč mi je bilo, ko me je pomiril, da naj se ne obremenjujem z njim, da naj se osredotočim na porod in vem, da je on tam meni v oporo in pomoč.

Redko sem med nosečnostjo imela lažne popadke, t.j. ko ti trebuh otrdi kot kamen, vendar brez spreljajoče ostre bolečine. Samo parkrat. Bila sem že čez naknadni rok, ki so mi ga določili po ultrazvoku, vendar še ne čez rok, ki so mi ga določili na začetku. Samo kot opozorilo: večkrat velja tisti prvi rok (mi je povedala medicinska sestra) in zaradi povprečno večjih plodov rok prestavijo za teden ali več prej, potem pa smo ženske vse nestrpne, ker se nič ne zgodi in nas vodijo kot čez rok in takrat moramo na vsake par dni hoditi k ginekologu, kar je v zadnjih dneh precej naporno. Malo me je skrbelo ali me morda moje telo ni pustilo na cedilu, ker tudi na zadnjem pregledu sploh še nisem bila nič odprta in je bil otrok še tako visoko ležeč. Hvalabogu se je vsaj obrnil pravilno navzdol kar nekaj tednov prej.
Na spodnji povezavi si lahko prebereš še ostale nujne podrobnosti, ki jih mora VSAKA ŽENSKA VEDETI PRED PORODOM:

Torej- z možem sva šla zvečer, kot vsak dan na dolg sprehod in med potjo mi je ves čas otrdeval trebuh. Mislila sem si, ah, lažni popadki,... dokler se začuda niso začeli pojavljati vsake 10 minut. Prišla sva domov ok. 10.45 in rekla sem mu naj gre spat, saj sem vedela, da se mora dobro naspati, če gre zares. Sama pa sem si pričela meriti čas popadkov, ki so kmalu pričeli postajati boleči, najprej, kot bi me zvilo v križu, kasneje se je pojavila ostra bolečina skozi spodnji del trebuha, kot pri menstruaciji. Popadki so bili zelo različno močni. Najprej eden, ki je bil tako močen, da ga nisem mogla predihavat na boku in me je podrl na tla, kar je trajalo kakšne pol minute, nato čez 7 minut eden, ki me je samo malo zakrčil in hitro spustil, da sem prav dvomila, da gre re za popadek. Izmenjevali so se v različni intenziteti in dolžini in bili med seboj različno narazen, od 5-12 minut. Ugotovila sem, da najlažje predihavam tudi najhujše popadke tako, da sem se z zgornjim delom trupa in delno trebuhom naslonila na otropedsko žogo, ki sem jo dala na kavč, roke pa so mi bingljale čez žogo- tako sem bila najbolj sproščena med popadkom.

Minute so minevale in po eni uri sem bila prepričana, da gre zares in sem zbudila moža z besedami: "Dragi, zdaj gre pa zares." Ni mogel dojeti in je rekel:"A nisi rekla, da so bili lažni?", nato pa je sprva zmedeno letal sem in tja, nato pa sem ga umirila, da imava vse spakirano, samo še fotoaparat rabiva in ga prosila, če mi lahko meri popadke. Vzel je pisalo in papir in tako sva merila popadke še naslednjo uro. Bili so ves čas na pribl. 5 minut, zato sva se ob 3h zjutraj počasi odpravila od doma. Moj oči je stal na balkonu in vprašal:"A je to to?" in moj mož je rekel:"Ja, gremo v porodnišnico."

Prišla sva v porodnišnico in ker sem bila med popadki, kot ne bi bilo nič, sva se še slikala na klopci pred porodnišnico in notri z nasmeškom in sproščena. Popadki niso bili več tako hudi in ne ni bilo tako, da bi v avtu kričala, kot je prikazano v filmih. Ko je prišel popadek, sem ga predihala, čeprav je res v avtu malo neudobno, ko pride popadek. Prišla sem k vratarju in ta je šel po dežurno babico, ki me je pogledala in vprašala kaj je. Odgovorila sem ji, da smo prišli rodit, pa je rekla, da ne zgleda tako, saj sem bila nasmejana in sproščena.

Kar nekaj časa sem čakala na pregled in vmes sta prišli dve sotrpinki, ki sta prišli po hodniku čisto počasi, ker je obema odtekla voda, ena je prišla s fantom, druga z rešilcem. Potem so me za kakšno uro dali privezali na CTG in bila sem malo zaskrbljena, ker so naju s sotrpinko kar pustili sami v tisti sobi in nisva vedeli, če naju bodo kar tam pustili rodit, a očitno so vedeli, da to prvič ne gre tako hitro. Nato sem babici povedala potek nosečnosti, znake začetka poroda, zdravstvene posebnosti, ipd, nakar me je ginekološko pregledala in ugotovila, da sem že 4 cm odprta, v roki pa ji je tudi ostal krvav sluzni čep (ki včasih pade ven že kakšen dan prej- glej Znamenja bližajočega poroda). Nato sem se preoblekla v bolniško obleko in natikače, mož pa je dobil vrečke na čevlje in obleko ter je dal babici potrdilo, da lahko prisostvuje porodu.

Odšli smo nadstropje višje, kjer so mene klistirali s slano vodo, kar je bilo, moram reči, zelo prijetno, čeprav sem slišala o tem, da je bilo drugim zelo neprijetno in odveč. Meni se je zdelo fino, da si bom tako izrpaznila črevesje, polno moje nosečniške razvade-čokolade. Potem sem bila kakšno uro na stranišču, nakar smo bile 3 ženske v eni čakalnici, naši moški pa v drugi. Jaz sem odšla kar k njim in najprej njih, nato še nas malo poslikala. Nato so sezačeli bolj redni popadki- na vsake 2 minute in med popadki in tem, da sem se obešala po svojem možu, sem mu rekla, da če ne najde kakšne sestre, da bom rodila, kar na hodniku, a seveda (spet) ni bilo tako. Sestra je rekla, da imajo vse zapolnjeno in da v sobah ne bo več prostora in sem si rekla:"ja, a naj grem kar domov?" Resnično smo poslušali, kako je vsake par minut en otrok zajokal ob prihodu na svet, kar pa se je proti jutru umirilo. Najprej sta dobili porodno sobo punci, katerima je odtekla voda, nato pa še jaz, saj če odteče voda je dobro, da se otrok čimprej rodi, da ni komplikacij.

V porodni sobi so ustregli mojim željam in mi dali CTG tako, da sem lahko hodila ter mi dvignili posteljo, da sem se stoje nanjo naslonila med popadki, ki so bili zelo intenzivni. Pustili so naju sama v sobi in samo vsake toliko preverili stanje. Med popadki sem bila tako sveža, da sem z možem plesala salso in bachato, ki sem ju imela posnete na telefonu. Hitro sem se odpirala in ker mi je babica rekla, da imam zelo zmehčan maternični vrat, da bom hitro rodila, sem pogledala na uro- bila je pol šestih in si rekla, da bom sigurno ob 7h, pol osmih že rodila. No, ni bilo čisto tako.

Ob 6ih sem se pri 6ih cm odprtosti materničnega vratu nehala odpirati, babica mi je povedala, da so očitno moji popadki kljub intenzivnosti postali neučinkoviti, da je otrok še vedno visoko, da vrti glavico in da se ne spušča v kanal. Komentirala je, da imajo fantki trde glave in da kar nočejo ven, jaz pa sem ji (samozavest serijsko) rekla, da bo moj fantek hitro zunaj, ker je bil tudi do zdaj čisto nekompliciran. Povedala mi je, da se lahko matram še naslednjo uro ali pa mi da umetne popadke in predre mehur vode, v kateri je otrok. Odločila sem se za slednje.

Umetni popadki so bili veliko močnejši od mojih, ki so bili mojemu telesu veliko bolj prijazni. Predrli so mi mehur vode in vodo potisnili ven iz mene. Dobila sem dušikovo masko, ki sem jo dala na obraz vsakič, ko se je začel popadek in odstavila, ko se je nehal. Sedaj pa se je začelo zares. Ležala sem na boku, mož mi je z oljem masiral križ, kar mi je zelo pasalo, študentka babištva pa se je pogovarjala z menoj o tem, kaj se dogaja, kako moram dihat na masko. Popadki so bili tako hudi, da sem to občutila kot en velik val bolečine, ki je najprej šel čez križ in jajčnike, nato pa zajel cel spodnji del v takšni intenziteti, da sem po kakšni uri brcala z nogami. Težave sem imela tudi s pravilnim dihanjem z masko, saj sem hkrati z vdihom vlekla medenične mišice navzgor in zaradi omamljenosti sem se le težko zbrala, da sem hkrati vdihnila in potisnila z mišicami plod navzdol, čeprav takrat sem še bolj predihavala. Potiskanje se je začelo kasneje.

Na začetku mi je maska dosti hitro po začetku popadka omilila bolečino, a kasneje je vedno manj delovala in sem v obupu brcala z nogami in se zvijala od bolečine. Le težko sem sodelovala. Pomagalo mi je tudi, da se je mož sklonil k meni, jaz pa sem svojo nogo položila na njegovo ramo in se ga z rokami oklenila okrog vratu pri popadku. A mogoče to ni bila dobra ideja, ker mi je mož po porodu rekel, da sem mu skoraj spahnila vrat ;)

Še prehitro je prišel ta čas, ko me je babica spet pregledala in rekla, da bomo zdaj rodili in šla po zdravnico. Že prej sem ji rekla, da bi rada rodila kako drugače, ne na hrbtu, ker so me popadki tako zelo boleli v križu, da nisem mogla biti na hrbtu niti sekunde, a ona je zahtevala, da grem v napol ležeč-pol sedeč položaj na hrbet, sama potegnem noge navzgor in si jih "zahaklam" v komolcih. Meni se je zdelo to v tistem momentu pretežko, nisem bila še psihično pripravljena na porod in prosila sem jo, če bi lahko kako drugače in babica mi je odvrnila, da pri njej vse tako rodijo in da naj ji povem, ko bom pripravljena. Povečala mi je intenziteto umetnih popadkov na najbolj in naročila študentki, da moram predihavati še 10 popadkov na eni strani in 10 na drugi ter nas zapustila. To me je prizadelo. Bila sem kot v transu, omamljena z dušikom. Med popadki, ki so kot valovi bolečine vsake 2 minute prihajali, eno minuto sem se malo umirila in zadihala in se morala prav skoncentrirati na to, da je vse ok, da sem še vedno v porodni sobi, da je mož ob meni, da je prijazna študentka zraven.

Po dobri uri se je vrnila z ekipo zdravnic in mi je rekla, če sem sedaj pripravljena. Rekla sem, da ja.
Ko se je pričel spuščati po kanalu, sem to občutila, kot ostro bolečino v križu v času popadka in ko sem občutila, kot da moram na veliko potrebo, mi je babica rekla naj začnem pritiskati.

Noge sem si namestila v komolčni vzgib in pričela prtiskati. To mi je zelo prijalo. Hitro me je opozorila, da moram zapreti oči med pritiskanjem. Med popadki se je ena izmed babic dobesedno vrgla na moj trebuh in ga pritiskala navzdol in mi s tem pomagala iztisniti plod. Po 15h minutah iztiskanja je v enem popadku prišla ven glavica, nato so jo zarotirali (vmes ti rečejo kdaj malo ne smeš pritiskati) in v drugem pa še celo telo, ki se mi zdi, da se je vleklo kot ponedeljek. Ta del poroda se mi je zdel najlažji in prav pasalo mi je potiskati. Ko je moj sin prišel ven, sem govorila:"Hitro ga dajte sem. Pridi sem, moj moj!" Mali je prišel ven ob 10.58, zajokal, malo so ga obrisali, mi ga dali in prižela sem ga k sebi. Najlepši trenutek mojega življenja, ko me je to malo bitje pogledalo! Ne znam vam razložiti kako, a v trenutku, ko je prišel ven, sem se vanj neizmerno zaljubila s tako močno ljubeznijo(podobno kot v moža na začetku). Morda mati narava tako poskrbi, da mame skrbimo za svoje otroke, ne vem, ampak je to ena čudovita brezpogojna ljubezen.

Rekli so, da ima jamice v ličkih, kot oči. Pogledala sem moža, ki je z eno roko fotografiral, z drugo pa si ganjen brisal solze. To je bil prečudovit moment za našo družinico.

Mali je bil sicer modro-vijoličen in zabuhel, kar je normalno, a zelo lep in nič kaj poln sluzi ali krvi, kot nekateri, kot so povedali v šoli za starše. Poleg tega se mu glavica v kanalu ni nič preoblikovala in je babica imela prav.

Še preden je prerezal popkovino, ki je precej žilasta in je ni lahko prerezati, so nama s sinčkom dali zapestnice z enakima številkama 3600. V tretjem popadku je doktorica prijela popkovino in jo počasi vlekla ven, tako da je izvlekla celo posteljico, ki zgleda kot zelo velika krvava spužva. Med tem so očistili mojega novorojenčka in mi ga dali pod obleko na prsi, da je slišal spet moje srce in dobil moje bacile, nakar so ga spet odnesli, mene pa zašili.

Moram reči, da sploh nisem čutila kdaj ali pričakovala, da me bodo prerezali in da med porodom nisem naglas jamrala, zdaj pa sem kar ene parkrat naglas rekla: "Au!" saj so me šivali brez lajšanja bolečin. Čutila sem vsak vbod z iglo in poteg. Ni bilo luštno, saj so me kar precej zašili, ker ima naš malček večjo glavo in so me precej zarezali.

Nato so nas pustili same skoraj 3 ure, saj niso imeli sobe za naju. Jaz sem najprej malega pristavila na prsi, kjer je avtomatsko začel vleči (čeprav mleka še ni bilo dober dan) in nato počivala, mož pa je ljubeče zazibal sina v spanec. Zanimivo je bilo, da sem imela ogromno energije, kljub utrujenosti in premočenosti. Najbrž zaradi adrenalina, ki pa je popustil, ko so me pripeljali v mojo sobo. Bila sem tako utrujena, da nisem zmogla niti pozdraviti drugih v sobi in kmalu, ko je mož odšel domov, utonila v trden dvourni spanec. Še dobro, ker prvo noč sva z malim še kar spala, od takrat dalje pa nekaj mesecev z zbujanji vsake 3-4 ure.

V porodnišnici sem se zelo ujela s svojima dvema cimrama in osebje je bilo prijazno in ustrežljivo, a želela sem si čim hitreje priti domov, da se lahko sami "rihtamo" in da imamo svoj tempo brez stalnih pregledov.

Zdaj bolje vem koliko resnice je v tem, kar so mi govorile moje prijateljice. Vem tudi, da so imele tiste, ki so imele hiter porod tudi zaradi tega intenzivnejše in najbrž veliko bolj boleče popadke in včasih tudi notranje raztrganine, kar lahko spet ni dobro.
Dobro je, da si narediš porodni načrt, da se poskušaš čimmanj obremenjevati z vsemi možnimi scenariji, kaj gre lahko narobe in veš, da otrok BO in MORA priti ven in da bodo bolečine hitro pozabljene.
Priznam, res sem si po porodu rekla: "Kdo bi šel več kot 1x čez to?" ampak kmalu sem se zalotila, kako gledam malega in si govorim: "Zate bi šla zdajle takoj še enkrat čez to," ker nam je tako lepo in naju s svojimi smehljaji, nežnostjo, ljubeznijo vsak dan razveseljuje najin prelepi sin.

Čez dobrih 20 mesecev pa se je rodila še moja hčerka in tu lahko preberete še to mojo čisto drugačno, lepšo in hitrejšo izkušnjo 2. poroda :)
Srečno nosečka IN NA VESELO POT SI VZEMI ŠE MOJO NOVO KNJIGO, KI JO MORA IMETI VSAKA NOSEČKA O VSEH PODROBNOSTIH PRIPRAVE NA POROD, PORODA TER KAJ SE DOGAJA PO PORODU 😍