Življenje poteka prijetno. Naš 16-mesečnik (leto in 4 mesece je že star- kako gre hitro čas!) že dva meseca samostojno je z žlico (ali brez, če se mu ne da), pri jedi je torej samostojen, razume že imena večine predmetov v svoji okolici, zna oponašati glasove večine domačih živali, zna reči veliko besed, tudi zahtevnejših, kot je Hvala! Razume kaj pomeni biti tiho, najbolj pa uživam, ko ga vprašam kje je "jenčo" (dojenček) in mi privzdigne jopčko in spodnjo majico ter potapka po mojem trebuščku, včasih pa celo nežno nasloni glavico na trebuščka, kaj nežno poje ali pošlje lupčka svoji še nerojeni sestrici. Ja, mislim, da že razume, da je v mojem trebuščku dojenček in JA, DOBILI BOMO PUNČKO! :)
Čeprav jesen ni več topla, je v naših življenjih toplina, veselje in pričakovanje. Da bi naše razpoloženje združili z vremenom, se na megleno nedeljo odpravimo do sončne Postojne na kosilo v naključno nepoznano gostilno. Izberemo Gostilno ob kaminu, ki je ravno ob poti in doživimo najlepše presenečenje. Gostilna ima prelep ambient, veliko sončne svetlobe zaradi oken do tal, obkrožena je s prelepo jaso in ribnikom. Še bolj pa preseneti odlično samopostrežno kosilo s sladico pana coto, kot češnja na vrh smetane pa je živa glasba.
Pojemo odlično kosilo, uživamo ob glasbi, se poigramo v dobro opremljenem otroškem kotičku, se sprehodimo okrog zaledenelega ribnika in preden se odpravimo domov v megleno Ljubljano, se odločimo da se še vrnemo. Lep dan želimo tudi vam!
No comments:
Post a Comment