Burja te je odnesla...

V torek sem bila še pri tebi s sinčkom, tvojim vnukom, ki je svoje srednje ime dobil po tebi in po svojem drugem dedku. Prišla sem precej pozno, saj je mali popoldan dolgo spal in nasplošno je bil to dan, ko se nikakor nisem mogla odpravit od doma. V bolnišnici si me že(l)jno pričakoval, saj sem ti obljubila, da ti prinesem hruškov kompot, ki si si ga tako zaželel. Prišla sva in hitro sem ti ga ponudila. Bil je malo premrzel in s svojimi toplimi, od dela in bolezni utrujenimi rokami, si ga pogrel in z veseljem spil. Rekel si, da naj ti ga pojutrišnjem spet prinesem, vendar drugega okusa in naj tvoj prazen kozarček dam v predal, da ga bo jutri mami odnesla domov. Takrat še nisi vedel, kako prav si imel.

Vprašal si me ali sem na poti srečala mami, ki je ravno odšla od tebe in rekla sem, da sva se srečali. Vprašal si kje in odgovorila sem ti, da na cesti. »Mhmm«, si rekel s toplim tonom. Vprašala sem te kakšna je bila kaj noč in rekel si le: »Ne morem se pohvalit.« Vprašala sem te kdo vse te je obiskal in ta dan nas je bilo le par, v primerjavi s prejšnjimi dnevi, ko si imel vedno veliko obiskov in se je zdelo, kot bi te vsi, s katerimi si bil blizu želeli videti. Kot bi vedeli, da se morajo posloviti.

Ta dan in prejšnji sem bila na obisku pri tebi še posebno sproščena in zgovorna in razlagala sem ti, da tvoj vnuček po vseh štirih že obrede celo stanovanje, da zelo pridno in veliko poje, da že sam vstane in nekaj minut ob podpori stoji. Naprej sem ti razlagala o tem kako zunaj močno piha burja in kakšne težave so zaradi vetra po vsej Sloveniji, nato pa še o težkem ekonomskem stanju v državi zaradi stavke obrtnikov in kako bom iz banke dvignila denar. Vprašala sem te ali nič od tega ne veš in rekel si da ne. Vedela sem, da že zelo slabo vidiš in da ne bereš več časopisov in ne gledaš TV-ja in rekla sem ti, da je boljše tako, da se nimaš kaj za to sekirat. In rekel si, da res. Pogovarjala sva se o tem kdaj te bodo odpustili iz bolnišnice domov in rekel si, da še nič ne veš, da mogoče v petek ali v ponedeljek. Vprašala sem te kje bi bil rajši, v bolnišnici ali doma in odvrnil si, da se bojiš, ker ne veš kako te bomo doma lahko »rihtali«, saj nog več nisi mogel premikati, v bolnišnici pa ti edino hrana ni všeč, ker si že nekaj dni jedel le pasirano. Povedala sem ti, da se moraš ti sam odločiti kje boš, vendar da bi te mi raje imeli doma. Zaključil si, da ne boš nič rinil domov.

Po slabi uri pogovora si, zaradi vnučka, ki je postal malo bolj živahen in ni več hotel mirno sedeti pri meni, večkrat rekel naj greva domov in da je najbrž lačen. Poskušala sem ga malo umiriti, vendar sem že krepko prekoračila uro obiskov, poleg tega so pričeli nositi večerjo in doma sem imela napovedane obiske, zato sva se z malim počasi odpravljala. Med tem si stegnil svojo roko proti vnučku in mu rekel naj ti da rokico. Mali te je pogledal in svojo dlan položil na tvojo dlan ter jo tam pustil kakšno minuto, na koncu pa še parkrat narahlo potapkal z dlanjo ob tvojo dlan. Zasmejala sem se in malemu rekla ali ti je dal 5-ko. Za konec sem ti rekla le še »No, adijo, se vidimo,« saj sem bila prepričana, da se bomo naslednji dan spet videli. Predvsem zaradi tega, ker si zadnje dni deloval veliko boljše. Sedaj vem, da je bilo to le izboljšanje pred koncem. Ko sva odhajala, ti nisem stisnila dlani ali te poljubila, kot včasih, samo ob izhodu sem pogledala nazaj proti tvoji postelji ob oknu. Ponavadi si gledal za menoj, zdaj pa si gledal nekam gor v strop.

Zvečer sem bila v nekem čudnem depresivnem razpoloženju. Imela sem zelo prijetne obiske, pa sem se komaj sprostila. Nato sem skoraj pozabila, da imam pevske vaje in me je mož spomnil. Tam pa mi je šlo na jok, ko smo peli pesmici o tem, kako so se zadnje tri snežinke poslovile in kako je fantič slovo vzel. Ob koncu mi je kolegica rekla, da moli za nas in meni so se usule solze. V joku sem stekla domov. Zvečer dolgo nisem zaspala in ob gledanju televizije sem jedla mini praline in si rekla: "A zdaj se boš pa še s sladkorjem tolažila?" nakar je na lepem blazina s kavča padla na tla. Ravno tisti dan sem brala članek kako se ob smrti bližnjega ustavi ura ali pade predmet na tla, a sem si rekla, saj to ne more biti to. Ampak očitno si se takrat zavedel, da bo to tvoja zadnja noč in mi na tak način to sporočil. Po tem sem zaprla škatlo, se umila in utonila v globok spanec.

Naslednji dan zjutraj malo pred osmo mi je mož v spalnico prinesel moj telefon, ki je zvonil. Mami na drugi strani mi je sporočila: »Oči je umrl.« Naglas sem rekla samo »Ne, no!« in se izgubila v solzah. Mami pa mi je povedala še, da si mirno zaspal danes ob 7-ih zjutraj in da sem se jaz s teboj zadnja pogovarjala.

Pobrali smo jo v službi in hitro odhiteli v bolnišnico, preden te odpeljejo z oddelka. Ko smo prišli tja, je bila tam že moja sestra. Stala je v čakalnici ob oknu in jokala. Objeli smo se. Povedala je, kar so ji povedale sestre, da si zjutraj le čisto počasi dihal, le gledal, nato pa za večno zaspal. Odšla sem k tvoji strani, odgrnila rjuho s tvojega obraza, s sklonila k tebi in te poljubila na lice. Strah, kako grozno bo, ko te bom videla mrtvega je v trenutku zginil. Še vedno si bil tam, moj dragi preljubi oči. Bil si tako lep in tvoj obraz je bil čisto sproščen, le hladen občutek, kot da v glavi ni duha, mi je dal vedeti, da je tu le lupina, tebe pa ni več notri. Še zadnjič sem te prijela za roko, ki je bila še topla. Tvoje pridne, delovne dlani z dolgimi lepimi prsti mi bodo vedno ostale v spominu. Kar težko sem te spustila, te pokrižala, nato pa te je še sestra. In pokrili smo te nazaj.

Mislim, da kljub temu, da se je bolezen že tako razširila po tvojem telesu, nisi vedel, da boš že tako kmalu odšel. Pet dni pred tvojo smrtjo sem končno zbrala pogum, da ti povem kako te imam rada, kako sem ti hvaležna, kako si pogumen v svoji borbi z boleznijo in kako si bil in vedno boš moj vzornik. S svojo malo nervozno vlažno dlanjo sem prijela tvojo dlan in ti to povedala. Najprej si mi z gesto povedal, da imam mokre dlani in nato rekel, da veš te stvari, ki sem ti jih povedala, da ne veš kako hudo sploh je, a da se še ne misliš posloviti. Da ne veš ali boš živel še 5 let ali 100 let. Zasmejala sem se in rekla, da mi je všeč, da imaš še svoj smisel za humor in da nima veze, da ti jaz pač želim to povedati, ker bi si morali to povedati že prej večkrat. Rekel si: »To je res.« Prav tako sem ti par dni pozabila povedati, da sem dobila novico, da sem opravila zadnji izpit za magisterij in si rekel: »Pa kaj ne poveš, jaz pa čakam kdaj boš zvedela! Saj zdaj imaš pa samo še magistrsko, ki je easy peasy,« kot bi to novico čakal, da bi se lahko poslovil. Ogromno si namreč, kljub bolezni, še dočakal- mojo poroko in rojstvo svojega prvega vnučka ter podelitev sestrine magistrske diplome. Na slavnosti sem ti rekla, koliko si še dočakal, čeprav nisi vedel, če boš sploh lahko še bil na moji poroki in vprašala sem te ali si kaj ponosen na mojo sestro. In rekel si: »Kaj ne bom ponosen! Ampak tvoje podelitve najbrž ne bom dočakal,« in res je bilo tako.

Šel si in nikogar od nas ni bilo, da bi te držal za roko. Celo življenje si bil bolj samotar in tudi umrl si tako.

Vendar si nas nato zvečer prišel še obiskat. Zvečer, ko smo s sosedi molili zate, si prišel v sobo. Kar naenkrat je postalo v sobi zelo vroče, tako kot zdajle, ko to pišem. In mami je rekla, da čuti, kot da bi bil zraven. Kar se je ponovilo ponoči, ko smo šli spat. Pred spanjem sem prezračila spalnico, a pozabila nazaj odpreti radiator, zato ga je malo odprl mož, a prepozno, ker po tisti uri nismo več kurili. Ko sem hotela zaspati, sem začutila močen val topline, ki je zajel celo sobo. Tako močna in topla je bila tvoja energija in ljubezen, ki sem jo zdaj v polnosti začutila. Napol v snu sem te v duhu videla kako stojiš pri vratih spalnice in mi govoriš kje si, da še nisi videl svoje knjige življenja, da bi bolje vse razumel. Pogovarjala sem se s teboj in molila zate vse do jutra. Vmes sem parkrat čutila, da si odšel in se spet vrnil, saj je soba vmes postala spet hladna. Mali to noč ni in ni hotel zaspati in je jokal, kot bi te čutil zraven, zato sem te ob 6-ih zjutraj prosila, če lahko greš, da bi lahko mali zaspal. In takoj si odšel in mali je zaspal. Zjutraj sem bila presenečena, ker sta imeli sestra in mami podobno izkušnjo. Mami je morala obrniti njegovo sliko, da si jo pustil malo spati, sestri pa je bilo zjutraj tako vroče, da je hotela zapreti radiator, pa ugotovila, da je hladen. Isto je zjutraj rekel in naredil moj mož. Zvečer pa, ko smo ponovno imeli tvoje sorodnike na obisku, si se spet oglasil in nas prežel s svojo toplino.

Zavedam se, da bo hiša tako prazna, ko boš zares odšel, a zdaj sem evforična, ker še prihajaš in ker zdaj z gotovostjo vem, da je življenje po smrti. Še pridi, ker prej si bil samo v eni sobi, zdaj pa vem, da boš povsod z menoj.