DALJNA POROKA

Iti ali ne iti- to je zdaj vprašanje! - namreč na poroko kolegice slabe dva tedna pred rokom poroda. Ja, sej to ne bi bilo nič, če ne bi bila poroka 2h vožnje stran (kar pomeni 4 ure vožnje tisti dan) in še upoštevajoč dejstvo, da lahko kadarkoli rodim, ker je otroček malo večji in zato možnost TUDI večja.
In se sprašujem od jutra, dokler ura ni 10 minut do 12h- ob 12h pa je ZADNJI čas, da odrineva od doma, če želiva priti pravočasno... in grem s svojim prosečim obrazom do kabineta mojega moža, ki se je to sobotno jutro že pošteno zakopal v delo. "Jaz bi vseeno šla..."
Ne boste verjeli, da tako dobri možje obstajajo- "Prav," reče "pa pejva." iiiii :D
in v 10-ih minutah imam zavito darilo (še dobro, da sem čestitko skrbno napisala že par dni prej :) sem že oblečena, on tudi, oba sveža, naparfumana, urejena in ready TO GO! Mož me že čaka v avtu, pazi- s sprintanim zemljevidom poti(!!!!) in že hitiva najini dogodivščini naproti. :)
Čisto je miren...občudujem ga...to mu tudi povem. Naslednjič pa mi vseeno lahko poveš kakšno minuto prej, reče z nasmehom na obrazu in zagrize v sendvič, ki ga zanj mimogrede ubodem na bencinski namesto kosila za ta dan.
Joj, kako potrpežljiv in vedno za akcijo je! Love him!
V avtu se naličim, do konca zavijem darilo, sledim na karti kam morava iti in čeprav enkrat malo zaideva, prideva na cilj še predčasno. Kako sem vesela table, ki kaže do prizorišča!
Tam že čaka ženin, naju takoj pride pozdravit, ne deluje preveč nervozen, samo malo. Hitro se zaklepetava z nekaterimi, ljudje so res odprti in midva sproščena. Nato ženin odgovarja na vprašanja in ugiba kaj bi odgovorila njegova nevesta. Luštno. Ko vse pravilno odgovori pa pride še nevesta v kočiji skozi naš špalir- čudovita je! Se poslikamo, najemo, gremo na cerkveni del poroke, ki naju tako gane, da jaz jokam, mož pa se komaj zadržuje. Čudovita pridiga posebnega gosta poroke in milni mehurčki namesto riža, nato pa še škljoc škljoc slikica z nevesto in čestitke in že sva na poti domov.
Kako žal bi mi bilo,če tisti dan ne bi šla na to poroko- prijateljici sem namreč pomagala pri podrobnostih poroke in reees sem si jo želela videti. Poleg tega mi je bilo še vedno malo žal, da nisem šla na poroko drugega zelo dobrega prijatelja pred dobrim mesecem v Turčijo in nisem hotela še ne tako čudovite priložnosti zamuditi.
Pot nazaj mine sicer hitreje (to se mi vedno zdi- a še komu?), a nama že malo kruli po želodčku- na mah se odločiva da greva na golaž s kruhovimi rezinami v Jurmana- v 5-ih minutah postreženo, v 10-ih pojedeno in plačano in z nasmehom se čez 10 minut že naslikava doma, mož seveda pred TV- fuzbal svetovno prvenstvo ujame, jaz pa na čvek k mojim staršem in nato pisat blog o najinem ponovnem čudovitem dnevu.

Who says you can't have it all? :D