V zadnjih letih, kot sem ze omenila, sem imela kar veliko izkusenj s konci, takimi in drugacnimi. Zacelo se je s koncem zveze, nato je sledila smrt moza od babice, pa nasega psa, ki je bil z menoj skoraj pol zivljenja, pa smrti znanke, ki sem jo imela zelo rada, smrt sosolca iz osnovne sole, pred tremi leti pa se smrt oceta, kasneje zelo hitro druga za drugo, pa sta umrli se moji dve ostareli sosedi, prijetni zenici, s katerima sem se ravno zadnja leta bolj zblizala. Ob smrti oceta so na plano prisle moje vse pretekle izkusnje s konci in smrtmi, ki niso bili pravilno izzalovani, zakljuceni v moji psihi.
Ugotovila sem tudi, da je razumljivo, da ce si bolj zgovoren clovek, kot na primer jaz, potem je in lepega in hudega (izgub) vec.
Spominjam se, ko sem bila majhna, me je bilo veckrat strah teme, saj me je tema spominjala na smrt, bilo me je strah smrti. V vsakem koncu, temi, je del strahu pred neznanim, neobvladljivim, koncem, smrtjo.
Ko sem se po ocetovi smrti soočala še z vsemi ostalimi konci, sem ugotovila, da sem bila prakticno vec let v sebi zalostna, ceprav navzven tega nisem pokazala. Prebolevala sem in moja dusa se je soocala z vsemi izgubami. Po treh letih od smrti mojega oceta, no, ze malo prej, je bilo koncno to za menoj. Vendar se mi v zadnjih letih pojavlja in se ostaja strah pred tem, da se mi bo kaj zgodilo, odkar sem mama me je strah, da bi moji otroci ostali brez mene. Ta misel, ki me spreleti vcasih, kadar odhajam od doma in se sprasujem ali sem za vse poskrbela, tako da bi lahko shajali tudi brez mene, mi je ostala. Ko sem zadnjic govorila s svojo tasco, me je pomirila in rekla, da je to normalno, da te skrbi, ker sem mama. Moja mami pa mi je rekla, da je morda to povezano z mojo izkusnjo, ko sem med porodom umrla, se zadusila, zaradi preklampsije. Kasneje sem imela hude napade bronhitisa, ko sem jemala zgolj tabletke in ne se ventolina, se mi je enako zdelo, da se bom zadusila in umrla, starsi pa mi tudi niso mogli pomagati. Sedaj vem, da so moje tezave s konci izvirale predvsem iz mojih korenin, od mojih prednikov. Moja stara mama in ata, sta se oba parkrat porocila in locila (ata 3x), moja mami si je zaradi tezkih izkusenj ob locitvi zelela le, da bi z ocetom ostala porocena (in sta), in to je del moje zgodovine in nekaj kar je kar nekako vsajeno v mojo duso: sprasevanje o koncih, o tem kdaj ostati, kdaj iti, s kom se porociti, s kom iti narazen, o smrti. Ceprav ne dam kaj dosti na te stvari, mi je enkrat moja kolegica, ki se ljubiteljsko ukvarja z astrologijo rekla, da je moja zivljenjska naloga, da se ukvarjam s smrtjo, konci, ljubeznijo. Zanimivo. Ocitno res.
Tezko je egu, sprejeti, da je podvrzena vecji sili, usodi, Bogu, ki vodi nasa pota. Fascinantno je, da se:
"Ob koncu razmerja se patrtnerja pogosto postavita na razlicno stran smrti: eden zaslisi klic naj stopi naprej, drugi obcuti izgubo in zapuscenost. Gre za "razcepljeni arhetip", kot ga imenuje arhetipska psihologija - resničnost ima dve plati, a namesto, da bi oba izkusila obe, si ju razdelita." (Moore, T.: Duse dvojcice, 221) Sama mislim, da je to povezano s tem ali smo zmagovalci, ali rajsi prevzemamo vlogo zrtve. V bistvu je namen prebolevanja, da sprejmemo konec, kot nekaj, kar smo slutili, vendar zanikali, nekaj, kar je tudi za nas visje dobro, da se je odnos in nasa namemnost v odnosu, tisto, kar smo si lahko dali, koncalo, izpelo. Prenehati se postavljati v vlogo zrtve, vedeti, da nas caka nekaj drugega in to sprejeti, pustiti za seboj in ziveti novo realnost je tezko, sploh po smrti, vendar nekaj, kar nas slej ali prej caka. Vsaj na koncu.
No comments:
Post a Comment