Nova pomlad v razmerjih

Zalotim se kako več ne morem gledati romantičnih filmov. Ko to povem prijateljicam, mi ena namigne, da morda ne verjamem več v romantiko. Hitro se branim, da ne zato, ampak ker se mi zdi potrata časa, a nato pridam, ja, morda tudi to, ker nas mediji filajo s temi romantičnimi podobami, resnično življenje pa ni tako. 

Moja strast je raziskovanje odnosov, zato sem jasno postala zakonska in družinska psihoterapevtka. Ugotavljam pa, da se veliko odnosov, ki se začne pravljično, konča zelo klavrno. Zalotim se, ko še vedno kdaj z občudovanjem opazujem kakšen par iz bližnje ali daljne okolice in si rečem: "Še obstajajo pravljice in razmerja so lahko s pridihom pravljice," a na mojo žalost že kmalu slišim kako sta šla narazen in se že videvata vsak s svojim novim partnerjem. Kje je pravljica? Kje je romantika? Kaj smo res postali tako egoistična bitja, da smo z nekom samo dokler cvetijo rožice, potem pa takoj zamenjamo vrtnarja, namesto da bi počakali čez zimo na novo pomlad v razmerju?

Z možem sva skupaj že kar nekaj let in vidim, da so nekatera obdobja slaba, vendar pa potem spet vzcvetijo rožice in spet obudiva najino ljubezen, tako da vem, da je včasih potrebno potrpežljivo čakati in se truditi, pa se čakanje in trud obrestujeta. In v sebi vem, da se včasih trudimo na napačni način, a da se splača, ko končno ugotoviva pravi razlog in se rožice vrnejo v odnos. In vem, da imam rajši tak odnos, da na njem gradim, kot pa da so na začetku rožice, med in mleko, potem pa gre samo navzdol, se to razgubi in se žerjavica ne povrne, ker oba nista pripravljena narediti kaj za razmerje. Vem, da so časi drugačni, včasih sploh niso razmišljali o ločitvi, pač so sprejeli slabo in dobro do smrti. Sedaj pa končamo razmerje zelo hitro, če se ne počutimo nekaj časa najnajboljše ob človeku. Da tudi mediji pomagajo ohranjati mite o idealnih razmerjih, o zaljubljenosti, ki traja celo življenje, da je veliko drugih ljudi okrog nas, ki bi nas hoteli osrečiti, da je brezveze vztrajati. Vendar na žalost se večkrat tako zgodi, da če se enkrat ločiš, je velika verjetnost, da se boš še enkrat, in morda potem ostaneš na stara leta sam. Zakaj? Ker, če gremo iz razmerja v razmerje brez vmesne intenzivne osebnostne rasti, si izbiramo partnerje ob katerih čez čas ugotovimo, da so isti kot prejšnji. Se je pa le vredno potruditi, ko imaš ob sebi človeka, ki te celo odraslo življenje nosi v srcu, spremlja čez tvoje osebne in skupne, pa družinske vzpone in padce, ter te sprejema ne kljub temu ampak ravno zaradi tvojih napak, ker ga dopolnjuješ in ravno zaradi njih tudi on osebnostno raste, kakor tudi ti ob njegovih.
Spomnim se filma v katerem so igrali štirje pari: eden poročen z otroki, vendar kronično nezadovoljna s pomanjkanjem romantike v odnosu in fantazirala o drugih partnerjih, drugi par z odraslo hčerko, ki sta eden drugega varala, tretji ločen par, pri katerem je imel moški že mlajšo punco in četrti par, ki nista mogla imeti otrok in sta bila na robu ločitve, ker se nista več prenesla. Torej, če povzamem, niti enega srečnega, zadovoljnega in ne koprnečega po drugačnem razmerju. Je tako tudi v realnosti? Imaš pare, ki so noro srečni, a le kratek čas v enem razmerju, potem ga končajo in pričnejo drug odnos (serijska monogamna razmerja), pare, ki so skupaj celo življenje, vendar ali kronično nezadovoljni in/ali se varajo in potem so seveda ljudje, ki nikakor ne najdejo partnerja zase, ker so tako zelo izbirčni in/ali čustveno nedostopni (se bodisi bojijo čustveno zares odpreti nekomu, ali so čustveno še vedno vezani na kakšno osebo iz preteklosti). Zagotovo poznate par, ki je bil celo življenje skupaj srečen brez slabših in boljših obdobij? Ne, ne, ne velja za primerke stare manj kot 50 let! Ker so razmerja dokaj nestabilna stvar in tisti, ki se hvali z njim danes, se že jutri lahko konča. Predvsem moški govorijo, zakaj bi se sploh kdo kdaj poročil? Ja, ko nimaš otrok je morda že enostavno, vendar ko imaš otroke, je stvar čisto drugačna. Ko začneš misliti na družino, takrat res ne moreš biti več egoističen, in je fino, da se zavedaš kako lahko otroci trpijo brez staršev in se potruditi za razmerje. Ja, se zavedam, da so izjeme, ko je boljše, da se partnerja ločita, samo ne verjamem, da je boljše pri cca. 40% parov, ki se loči danes! Veliko več bi se lahko naredilo, rešilo, če ne bi imeli tako velikega ega, tako visokih (skoraj nemogočih) pričakovanj in občutka, da je pri sosedih trava bolj zelena, ker ni! Samo izgleda tako z vašega zornega kota!