V zadnjem času se poglobljeno ukvarjam s tem kam gremo po smrti. To se mi zdi predvsem pomembno zato, ker smo v tostranstvu zgolj največ 100 let (večina pa le okrog 70), kaj pa potem? Tu imamo torej idealno možnost, da čim več naredimo za svojo dušo. Ob mojem znanstvenem, in poljudno-znanstvenem raziskovanju sem odkrila, da obstaja mnogo materiala na to temo. Ogromno zelo merljivih, konkretnih znanstvenih raziskav o izkušnjah ogromne množice ljudi, ki so izkusili klinično smrt, bodisi zaradi nesreče, samomora, a so se vrnili nazaj. Obstajajo tudi članki o ljudeh, ki z meditacijo zapuščajo svoje telo. Zelo zanimivo je, da imajo vsi po svetu zelo podobne izkušnje, ne glede na to ali so ateisti ali verni, le nekatere nianse doživljanja so drugačne.
Gre za to, da si opisujejo moment smrti kot čudovit trenutek, ki mu sledi močan občutek največje varnosti, vseprežemajoče ljubezni, občutek, ki ga nikdar ne želiš izgubiti...
in tisti, ki so se nato vrnili nazaj v življenje, so to dojemali kot da bi jih nekaj potegnilo nazaj in stlačilo v premajhno telo, najraje pa bi bili ostali tam, v beli svetlobi, ki vse prežema, svetlobi, kateri se po smrti bližaš čez tunel (nekateri ga opisujejo kot votlino, ipd.). Seveda je agonija in včasih bolečina pred smrtjo, a je hitro vse pozabljeno (podobno kot mame opisujemo kako se porodne bolečine takoj razblinijo in pozabijo, ko držiš v rokah svojega otroka in ga ljubkuješ).
Veliko ljudi vidi svoje bližnje, angela vodnika, Jezusa, Marijo ali kakšno drugo pomembno osebo, glede na verjetje. Velika večina tudi govori o Knjigi življenja, ko vidijo svoje življenje. Pravijo, da od zgoraj opazujejo svoje telo ali pa lahko telepatsko slišijo misli drugih ljudi. Predvsem fascinantno je bilo, da so nekateri otroci stari celo 3, 4, 5 let zelo natančno opisovali in celo večkrat v detajle natančno in točno ponovili svoje dušno potovanje v onostranstvo. Nekateri so videli svoje dedke, babice, ki jih sploh niso poznali in omenjeno je bilo, da je eden fantek od dedka izvedel celo, da se bo oče kmalu ločil od mame in da bo mama potrebovala njegovo tolažbo, kar se je nato resnično zgodilo.
Skoraj vsi, ki so se vrnili pa poročajo o tem, da jim je bilo dano vedeti, da še ni njihov čas prišel in da se morajo vrniti, nekateri pa so se lahko odločili in so se odločili da se vrnejo, bodisi zaradi skrbi za premajhne otroke, bodisi zardi nedokončanih zadev, kot je nerazrešen odnos, kariera,ipd. Vsi pa so po tej izkušnji zelo spremenili svoje prioritete in pričeli več delati dobrega, pomagati drugim, tudi s tem, da so govorili o tej izkušnji.
Naslednjič pa nekaj o negativnih izkušnjah nekaterih, ki so poskušali delati samomor ter o možnih posledicah le tega za dušo.
No comments:
Post a Comment