Zadnje čase mi je bilo težko pisati. Potrebovala sem počitek, popoln odklop po težjem obdobju, stran od računalnika, možgane na off. Takrat se je zgodilo. V tišini, na morju, ko možgane odklopiš, dopustiš, da se lahko vklopi nova dimenzija, duhovna, intuitivna.
Šlo je za moj bliskovit duhovni napredek, v smislu spoznanja funkcioniranja sveta, predvsem pa v smislu nekaterih spoznanj, za katere do sedaj nisem bila pripravljena deliti s svetom. Sedaj se mi je iz drobcev sestavila celota. Pripravljena sem, da vam o tem spregovorim.
Kot sem že večkrat na blogu omenila, sem imela tekom življenja mnogo nadčutnih zaznav, vizij, celo zelo konkretnih dogodkov. Vendar so se v tišini poletja, tišini uma rodile mnoge nove.
Zadnja izmed njih je bila vizija nebes. Ja, vem kako čudno se to sliši, ampak sem pripravljena razkirati, da boste mislili, da se mi je zmešalo. Te vizije in moja spoznanja so preveč pomembna, da bi jih držala zase in čutim, da jih moram deliti s svetom. Torej, kot vse ostale moje vizije, se je zgodilo sredi belega dneva. Kar naenkrat je bilo, kot bi se nebo odprlo in bi videla skoraj do kraja vesolja. Vendar tam niso bile zvezde, ampak kot ogromen, skoraj neskončno prostran prostor, na koncu katerega je bil vir močne bele svetlobe, Bog. Žarki te bele svetlobe so bili vidni in so žareli navzdol proti nam na Zemljo, prostor je bil obarvan belo, breskovo, marelično, nežno roza, malo moder kot nebo, občutek je bil božanski, vedno bi si želela biti tam, v ozadju je bila nežna melodija, tako nežna, skoraj neslišna, a rajska. Stalno se sprašujemo kako je in kaj obstaja na koncu vesolja, če to obstaja. Meni pa se zdi, da je vesolje samo zavesa, onkraj katere so višje dimenzije in nebesa. Ljudje raziskujemo vesolje, zvezde na katere najbrž nikoli ne bomo potovali, namesto da bi se ukvarjali s tem kaj je onkraj smrti, kamor pa bomo VSI ZAGOTOVO ŠLI. Vendar je večino ljudi tega strah, smrti. Zakaj? Smrt je le prehod. V novo življenje. Življenje, ki se ne konča. Bi se končno umirili, če bi vedeli, da bomo živeli večno in da nam ni treba narediti vsega danes? Imam trdne dokaze o življenju po smrti.
Zadnje čase tvegam in se z ljudmi pogovarjam o življenju po smrti, mojih vizijah, mojih jasnovidnih napovedih, ki so se uresničile, in ne boste verjeli, skoraj vsak človek ima kakšno nenavadno izkušnjo ob smrti bližnjega, kakšno izkušnjo, ki si je ne zna razložiti, kakšno vizijo, morda napoved v obliki sanj, in podobno. Kot sama vedno rečem: VSI IMAMO MOŽNOST BITI JASNOVIDNI, JASNOČUTNI, VENDAR SE JIH VELIKO BOJI TISTEGA, KAR NE POZNAJO, BOJIJO SE DUHOV, NE VERJAMEJO V ŽIVLJENJE PO SMRTI. Veliko mi jih reče, da ni vernih, ampak vseeno verjamejo v Nekaj več, v eno Silo. TOREJ STE VERNI! Vera ne pomeni, da hodiš k maši, vera pomeni VERJETI! Ne bojte se povezovanja z drugimi, hudič dela to, da se ne povezujemo, uporablja naše človeške šibkosti, da razbija vse v kar smo se kdaj povezovali- institucijo Cerkve, Institucije nasploh. Pa se mi združimo v nekaj drugačnega, samo združujmo se, pogovarjajmo se, utrjujmo svoje povezanosti, ne razlik! Bog želi, da se počutimo DA SMO ENO!! POVEZANI, NE SAMI in OSAMLJENI! Vsak je drugačen, a ne poudarjate tega tako zelo, da vas to ne distancira od vseh!
Torej moje vizije so zelo preobširne za eno objavo na blogu. Morala bom še pisati o tem, kako duše umrlih pridejo preko mene k mojim znancem in jim želijo kaj povedati.
No comments:
Post a Comment