Prava ljubezen in dušni mir

Bliža se konec leta in čas je, da se zazrem v preteklo leto in naredim inventuro. Prišla si ti, mala deklica, naš mali angelček, s teboj porodniška, čudoviti čas povezovanja, s teboj, prenova občutka moje ženskosti, saj sem že drugič mama, razporeditev moje pozornosti med oba otroka ter borba v iskanju časa za intimo z možem, "us-time". Ni lahko. Ob bolnih otrocih, neprespanih nočeh, vsakodnevnih opravkih, moževim delom, se med naju prikrade utrujenost, včasih frustracija in misli se podajo na začetek najine ljubezni. Ko sva bila še sama, kraljevala v najinem stanovanju, ob nedeljah zavita na kavču in uživala. Kako močno se je takrat čutila toplina, ljubezen med nama. Ljubezen v zakonu zori od tistega močnega, intenzivnega, gorečega občutka, povezanosti na začetku in ob poroki, do mirnega občutka zavedanja enosti, utrjenega v varnosti, pri nama sedaj oplemenitenega z najlepšima možnima dodatkoma- dvema prečudovitima otrokoma, ki sta čudovita mešanica naju obeh skupaj. Starejši z mojim videzom in karakterjem, a bolj senzitiven na počutje očita, mlajša bolj očkova, a se midve bolj začutiva. Močno čutim,kot je rekel moj mentor Gostečnik, da prvi otroci nosijo v sebi bolj očkov nezavedni svet, njegova občutja, drugi so bolj senzitivni na maminega, na njene vsebine (tretji na njun partnerski odnos in kompromis, četrti je družinski otrok- skrbi za vezi v družini, edinčki na oba.Če se starša ne kregata, se toliko bolj kregajo otroci). Seveda pridejo momenti, ko si želiva poustvariti spet tiste momente, močna, intenzivna čustva zaljubljenosti, in takrat ko le moreva med nama zagori v polnem plamnu. Vendar si želim, da bi bilo momentov več, pa se zavedam, da je to le značilnost tega obdobja, ki je zaradi dveh tako majhnih otrok, bolj naporno.
Vsak ima svojega zavetnika, nekoga, kateremu se priporočiš, ko imaš težave. Moja zavetnica je Marija. Vsako leto v devetdnevni pripravi na božič, pri maši spremljamo po temni cerkvi s svečkami Marijo, kot bi jo spremljali v njeni pripravi na porod, na rojstvo sina. Letos sem se na prigovarjanje prijateljice tudi sama odločila, da jo tudi mi, njen kip, sprejmemo v naš dom za en dan in eno noč. Hvala, prijateljica, s svojimi nežnimi nasveti mi tako velikokrat pomagaš, pa sploh ne veš. Kako zelo sem jo potrebovala, sem začutila šele zvečer, ko sem ob njenem kipu prižgala najino poročno svečo. Pridružila se nam je tudi moja mami in tako sem imela ob sebi eno božjo in svojo zemeljsko mati, poleg tega pa sem tudi sama mati. Vsaka od naju je v naročje vzela enega mojega otroka in izmenično sva brali o Mariji, spis o tem zakaj je (še) Bog potreboval mater (pa jo mi ne bi ;) Ganilo me je. S kipom sem v naš dom prinesla zaščito, občutek miru, še večje domačnosti, povezanosti s svojo materjo ter s svojo materinsko stranjo, ženskostjo, tudi v zakonu. Marija mi je ta večer pomagala razmišljati in kasneje v pogovoru z možem razumeti, da prava ljubezen za vse življenje ni bučna, (no, včasih pa tudi ;) ampak večino časa nežna, tiha, potrpežljiva, dobrotljiva. Ne išče svojega, ni bahava, ampak skromna. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice (kot nama je že mami prebrala iz Svetega pisma v berilu na najini poroki). Hvala sv.Marija,moja zavetnica, za ponovno povrnjen dušni mir in osveženo zakonsko povezanost. Upam, da tudi ti, bralec,bralka najdeš svojo pot do notranjega miru, sreče, ljubezni, zadovoljstva v tem božičnem času. Za konec pa še moj najljubši citat iz Svetega pisma (paše za božično branje ;)
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.  In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Miške

Moj sin pravi: "Pa pridejo miške, pa pa,pa konec pravljice." Najlepše ljubkovalno ime in najbolj kljut ime za našo punčko. Nobeno drugo ga ni moglo prekositi. Sploh pa si je naša mala sama izbrala ime, kot sem že pisala v prejšnjih blogih. Kot ime: luštna, simpatična, drobcenega obrazka z nagajivim nasmeškom, prava mala lepotička, a mirna s čudovito pomirjevalno energijo. Pravi balzam za mamico. Kot pravijo vse mamice: pri drugem otroku gre vse hitreje in zato hitro pišem ta blog, da ne pozabim lepih stvari. Punčka, hčerka moja, čudovita si, potrpežljiva, spiš cele noči že od 14. dneva starosti dalje, skoraj nič ne jokaš. Že pri 8ih mesecih (ko to pišem) posnemaš veliko gibov, gest in ponavljaš zloge, kot je pa-pa-pa (in pri tem pomahaš z rokico (že od 7.meseca dalje), ma-ma, ga-ga-ga, ko ti mami da ljubčka tudi sama cmokaš z ustnicami in se ti to luštno zdi, ker jih potem dobiš še več. Že 2 meseca samostojno sediš in se že nekaj časa vzpenjaš po pohištvu in stojiš. Včeraj pa je bil poseben dan, saj si prvič svojo dudo dala očitu in se prvič peljala v nakupovalnem vozičku. To je bilo luštno! Edino, kar mi je hudo, je da imaš očitno pljučka malo slabše razvita in si že pri pol leta začela kasirati vse bacile, ko je šel bratec v vrtec. Sedaj že več ali manj tri mesece kašljaš in ti teče iz noska. In pri 7ih mesecih si že pričela dobivati ventolin. Ko bi vsaj lahko kaj naredila, da bi bila zdrava. Ampak tudi to bo minilo. Ko bratec pride v sobo, se ti razsvetli obraz, tako si ga vesela, pa čeprav je včasih grob do tebe, vidim, da te ima zelo rad in da bova z možem imela še težave, ker bosta taka kompanjona. Ko me ni v sobi zraven, se z bratcem ves čas nekaj smejeta in bratec ti že posodi igračke in ti daje grozdje za jest, ter te ves čas kliče: "Miša, pridi hitro!" Všeč mi je, da si, drugi otrok, tako miren in naše življenje je ena sama uživancija. Sploh zdaj, ko sem še 2 meseca na porodniški sama s teboj, in to pišem iz postelje, zraven pa spiš ti. Vesela sem, da veliko spiš in bom zdaj lahko uredila še tvoj prvi album. Hvala, ker si tako prečudovit otrok! Rada te imam!

Cuccurucucu Paloma

Koliko časa človek rabi, da se resnično dobro počuti v svoji koži? Sprijaznjen s svojo preteklostjo, sedanjostjo, najverjetnejšo prihodnostjo, zadovoljen s svojim telesom, osebnostjo, delom, življenjem? Za trenutek biveliko ljudi odgovorilo, da se, vendar da ta trenutek traja daljše obdobje? Pri meni se je to zgodilo sedaj, da so se stvari končno poklopile. Da se je moja preteklost srečala z mojo sedanjostjo. Moji geni z mojo samosvojnostjo. Da sem vsem in vsemu iz preteklosti odpustila, resnično ozavestila, da se je resnično vse v moji preteklosti dogajalo z namenom in da je točno tako moralo biti, dobro in slabo in tisto nekaj vmes. Vedno sem bila nekakšen trmast upornik brez razloga ( prav takšen kot je danes moj sin- ha, vse se vrača, vse se plača, a ne oči? ;) in ker so bili moji starši deloholiki, sem si sama prisegla, da moji otroci ne bodo trpeli pomanjkanja moje bližine in pozornosti na račun čistega stanovanja, in niso, a sem bila sama zelo nezadovoljna in nervozna, ker nisem živela v takšnem redu in čistoči, kot bi si želela. Če mi je oči govoril, da obešam deke na teraso, kot bi tukaj živeli cigan', sem jih nalašč. Potem sem postala mama, a bila še nekaj časa otrok po vedenju. Upornica. In imela še enega otroka. In še vedno v celoti ne dojela, da sem mama. Sedaj vem, da delam stvari zase in svojo družino, kakor si bom postlala, tako bom ležala. Poznam zelo dobro svojo preteklost in preteklost mojih staršev in starih staršev. Bolj sem jo spoznala ravno v zadnjem letu in sedaj razumem. Sprijaznila sem se. Umirila. Postala ne le ženska, temveč ženska v stiku s seboj, s svojimi koreninami in okoljem. Sedaj vem in občutim, kako mi vsi predniki nudijo zaščito iz onostranstva, kako me podpirajo. Razumem kako trdo so garali, da so mi omogočili vse to, kar sem in imam danes. Hvala vam za to! Hvala za vse sanje, ki ste si jih upali sanjati zame in za tiate, ki ste jih upali sanjati šele zame. Hvala za podporo in ljubezen, pa čeprav je bila včasih zakamuflirana v taki obliki, da je takrat nisem prepoznala, zdaj jo. Saj veste, čisto stanovanje, čista duša, čiste misli. Odšla je vsa krama, prišla je lepota, čistoča, red, mir. Končno se v svojem domu počutim resnično domače. Šele ko sem vanj vnesla ščepec preteklosti in veliko svojega osebnega stila (za katerega niti vedela nisem, da ga imam, dokler mi sestra ni razložila, da ga imam in to zelo izdelanega, samo zaupati si moram- hvala, sestrica!), moje najljubše barve peščeno, zlato, breskovo. Sedaj je toplina in je ljubezen in lepota. Dragocena Prijateljstva iz preteklosti obnovljena, ljubezen pa se še kar množi. Hvala vsem, ki ste mi pomagali, da sem postala kar sem in da je moj dom takšen, kot je, predvsem prijateljici za dva čudovita kavča za džabe. Vabljeni na obisk! Aja, kaj ima s tem naslov Cuccurucucu Paloma? To je moment, ko se srečata preteklost in sedanjost- oči je namreč večkrat pel kukurukuku, pa sem šele danes izvedela kako lepa pesem je to, s pomočjo filma 5-letna zaroka, mami je povedala kako rada sta poslušala to pesem, in še naključje(?) z možem kmalu praznujeva 5.obletnico. Oči, saj vem, da si imel pri urejanju doma in zadnjemu naključju ti svoje prste vmes;) cmok!