V torek sem bila še pri tebi s sinčkom, tvojim vnukom, ki je svoje srednje ime dobil po tebi in po svojem drugem dedku. Prišla sem precej pozno, saj je mali popoldan dolgo spal in nasplošno je bil to dan, ko se nikakor nisem mogla odpravit od doma. V bolnišnici si me že(l)jno pričakoval, saj sem ti obljubila, da ti prinesem hruškov kompot, ki si si ga tako zaželel. Prišla sva in hitro sem ti ga ponudila. Bil je malo premrzel in s svojimi toplimi, od dela in bolezni utrujenimi rokami, si ga pogrel in z veseljem spil. Rekel si, da naj ti ga pojutrišnjem spet prinesem, vendar drugega okusa in naj tvoj prazen kozarček dam v predal, da ga bo jutri mami odnesla domov. Takrat še nisi vedel, kako prav si imel. Vprašal si me ali sem na poti srečala mami, ki je ravno odšla od tebe in rekla sem, da sva se srečali. Vprašal si kje in odgovorila sem ti, da na cesti. »Mhmm«, si rekel s toplim tonom. Vprašala sem te kakšna je bila kaj noč in rekel si le: »Ne morem se pohvalit.« Vprašala sem te kdo vse te je obiskal in ta dan nas je bilo le par, v primerjavi s prejšnjimi dnevi, ko si imel vedno veliko obiskov in se je zdelo, kot bi te vsi, s katerimi si bil blizu želeli videti. Kot bi vedeli, da se morajo posloviti.
