Slaba vest, stres in še mnogo več...

Stresu se želim izogniti že celo življenje, zadnja leta, odkar sem z mojim dragim in poročena, veliko bolj uspešno. Zna me umiriti, s preprosto gesto. Nežno me privije v objem in položi svojo roko na moj vrat. Deluje v sekundi, ko začutim njegovo ljubezen, toplino med nama. Tako je že od začetka. Še preden sva hodila, sva oba čutila, da naju povezuje nekaj tako močnega, da si enostavno ne znava predstavljati življenja drug brez drugega. Instiktivno se čutiva in drug drugemu pomagava živeti čimbolj brez stresa, tudi s tem, da do partnerja nisva zahtevna.

Odkar sem na porodniški je bilo tega stresa malo ali nič. Uživamo družinsko življenje. Zadnje par dni pa (res po nepotrebnem) več.

NIHANJA IN PRIČAKOVANJA

Kako grozno, da sem spet padla v neko melanholično- depresivno vzdušje, kjub vsej sreči, ljubezni, podpori, ki ju imam v svojem življenju od svojega moža in otročka. Vtihotapi se največkrat na koncu dneva, ko pade mrak. Sploh, če imam občutek, da ta dan nisem dovolj naredila. In res, čez 2 dni imam izpit, pa ne znam še dovolj. Poleg tega imam majhnega dojenčka, in hvala Bogu zelo dobrega moža, da mi ga prevzame za nekaj časa, da se lahko učim. Vendar ali bo dovolj znanja in časa za učenje naslednji dan in pol za 8? Na magisteriju moram dobiti vsaj oceno 8, da sem naredila izpit, kar pomeni, da moram zelo dobro znati. Zadnje 3 izpite sem opravila skupaj s sinkom- v 9.mesecu nosečnosti, zdaj pa me čaka še ta zadnji izpit študija. Rekla sem si, da imam potem dovolj izpitov za eno življenje.